"Basically, you never come home. You will never come home."
Eugene Tiny Junior, zapornik v Angoli

Angola, največji zapor z najvišjo stopnjo varnosti v Ameriki, je zrasel na področju zemljišču nekdanje plantaže bombaža v Louisiani leta 1901. Svoje ime, Angola, je plantaža povzela po afriški državi, iz katere je izvirala večina sužnjev, ki so delali na njej. Sčasoma je pridobila še vzdevke: "Alcatraz of the South", "The Angola Plantation" in "The Farm". V 100 letih delovanja je Angola zaslovela kot najnevarnejši in najbolj krvav zapor v ZDA. Namenjena je morilcem, posiljevalcem in posameznikom, ki so bili vključeni v oborožen rop. Angola ima največje število zapornikov, ki so obsojeni na dosmrtno ječo. Smrtna kazen je v Louisiani uzakonjena in način usmrtitve je smrtonosna injekcija.

Z Maxom sva se v Angolo odpravila zaradi zaporniškega rodea. Glede na opis in reklamo posameznikov, ki sva jih srečala na obrobju Atchafalaye, nekakšne sodobne gladiatorske igre, ki zaradi krvi in prisotnosti smrti ves čas privlači ogromne količine obiskovalcev. Šest sekund svobode – to je čas, ki je namenjen posamezniku za ježo na divjem biku ali konju – je privilegij, ki si ga lahko vsak od zapornikov prisluži z dobrim vedenjem v zaporu. Da bi zaporniki ostali osredotočeni vse leto, je rodeo organiziran dvakrat letno, v aprilu in oktobru. Zaporniki ne trenirajo, prvi in edini stik, ki ga imajo z živaljo, je na stadionu. Edini trening, kot pravijo, je z utežmi. Največ se jih prijavi zaradi šestih sekund svobode, ki so med prestajanjem dosmrtne ječe eden redkih momentov človečnosti, nepredvidljivosti, odgovornosti in kontrole nad svojim življenjem. Seveda pa rodeo prinese tudi zaslužek, ki je veliko večji od vsakdanje urne postavke, ki znaša za zapornike od 0,04 do 1 ameriškega dolarja. Novi stadion lahko obišče 8 do 12 tisoč obiskovalcev.

Samo en vhod je in en izhod. S sabo lahko imaš telefon, vse ostalo je prepovedano. Okolica je razdeljena na tri dele: področje s hrano, prodajno področje, kjer lahko zaporniki prodajajo svoje izdelke, in stadion z rodeom. Zaporniki so za ograjami, v zamreženih zabojnikih opazujejo prodajo. Voajerizem je obojestranski, tako zapornikov kot obiskovalcev, a apatija obiskovalcev in zapornikov je vsaj v delu pred stadionom prisotna tako intenzivno, da prevladuje občutek kot, da si prišel v Walmart.

Ko se publika, oborožena s toplimi in hladnimi obroki, kokicami in pijačami posede, prostor poplavi kričeč glas poklicnega napovedovalca s širokokrakim kavbojskim klobukom, zadovoljnim ovalnim obrazom in južnjaškim naglasom: »Goooood afternoooon laaadies and gentlemeeen! Weeeeelcome to Angoooola Prison Rodeooooo!"

Zaporniški rodeo v strukturi sledi pravemu rodeu. Enajst točk, in sicer Grand Entry, Bust Out, Bareback Riding, Wild Horse Race, Barrel Racing, Bull-Dogging, Chariot Race (ali Buddy Pick-Up), Wild Cow Milking, Bull Riding, Convict Poker ter Guts & Glory, si sledi v kombinaciji zabave in krvavega spektakla.

Razlika tem in med pravim rodeom je v času, ki ga mora jezdec preživeti v areni: tu je šest sekund, v pravem osem. Živali so enake, divji konji in posebej trenirani atletski biki za rodeo. Ker zaporniki za rodeo ne trenirajo in so v stiku z živalmi samo v areni, njihovo neznanje in nepravilna ježa velikokrat požanjeta salve smeha. Živali poskušajo premagati samo s svojo fizično močjo in surovo silo. Rešilec in medicinsko osebje so ves čas v pripravljenosti zraven predela z zaporniki in vsake toliko na nosilih odnašajo bolj ali manj okrvavljena, polomljena in poškodovana telesa zapornikov, oblečenih posebej za ta dan v srajce s širokimi belimi in črnimi črtami.

Temnopolt moški v črtasti srajci se je z rokami oklepal vrha železnega boksa in zrl podse v divjega konja, ki sta ga držala v primežu le stisnjenost kletke in vrv, ki je pritiskala njegovo glavo tesno k telesu. V naslednjem trenutku glasen pisk. Vrata kletke so se odprla, konj je skočil, posebej divje, ker je začutil na svojem hrbtu težo jezdeca. Njegov močan vrat se je iztegnil, vrvi ni bilo več, zaplapolala je griva in pena je špricnila iz gobca. Pognal se je naprej, ritnil visoko v zrak, jezdec se je rahlo zamajal, a ni padel. Publika ju je spremljala z glasnim vzklikanjem. Žival je trzala na levo, naprej in nazaj. Napetost mišic obeh prepletenih teles je izdajal napor, željo po podrejenosti in svobodi. Oblak suhega peska in telo jezdeca se je znašlo na tleh. Noga se mu je ujela v vrv, ki je visela s konja. Konj, osvobojen teže, je začel svoj divji zmagovalni dir okoli arene in za sabo vlekel telo jezdeca, ki je z glavo znova in znova udarjal ob železne stolpiče ograje in puščal za sabo krvavo sled.

Vrnila sva se v zavetje reke. Skrila sva se v močvirje in se zakrila z mehkimi močvirskimi vrbami, zlila vase steklenico Bulleita in se pretvarjala, da realnost ne obstaja. Pred nama je bilo še nekaj deset milj in kakor sva si želela čim prej doseči New Orleans, sva po drugi strani želela ostati na reki. Po vseh soočenjih, ki sva jih doživela, so pozitivni spomini šele sedaj počasi lezli na plan. Nazdravljala sva Aleksandriji in veseli druščini, ki nama je široko odprla svoj dom, nasmehu gospe v Hamburgu v Illinoisu, ki naju je prebudila z dehtečo kavo in jajci s slanino, Kavboju Jimu, Tammy, Poor Boy Bearu, Scooterju, Marku Bidelmanu, zakoncema Sandri in Jimu, Bayou Bobu, Shannon, Waynu, Nicholasu, Marii, Real Bobu, Chloe in vsem, ki sva z njimi delila dogodivščine na tej plovbi. Ne glede na naša verska ali politična prepričanja sva bila skoraj povsod ob reki dobrodošla. Atchfalaya naju je počasi nesla proti jugu in nama nizala spomine.

"Če si namenjen proti Noli, pluj po Atchafalayi do konca in zavij na levo pri Morgan Cityju na Intracoastal", nama je svetoval Jim, ki je s svojo ženo na majhni jahti že nekajkrat preplul Misisipi.

V Morgan Cityju sva še prenočila, delila šank v edinem ribiškem baru z lokalci, dvema starejšima gospema, ki sta naju na vsak način želeli zvabiti v svoj kamp, nama plačevali pijačo in poželjivo mežikali, in njunim spremljevalcem. Šepetal mi je na uho, kdaj sem zadnjič videl "the big one". Vrgel je nogo na stol in začel počasi vleči navzgor hlačnico kratkih hlač, kjer se je na bedru, od dimelj do kolena, prikazala velika tetovaža z napisom BIG ONE.

Zakričal je: "I want to smell some ass!", se vrgel na kolena, se z nosom zapičil v rit kratkohlačne brezzobe lokalne odvisnice od kreka, ki je ravno vstopila v bar, in ji tako po kolenih sledil na WC.

Intracoastal Waterway je sestavljen iz naravnih dotokov, slanih rek, jezer in umetnih kanalov. Ta plovna pot je nastajala v 19. in prvi polovici 20. stoletja, da bi omogočila plovbo vzdolž obale Atlantika in Mehiškega zaliva brez nevarnosti, ki jih prinaša odprti ocean. Pelje v ravni črti z nekaj ostrimi ovinki neposredno do New Orleansa.

Še vedno sva plula, sedaj v tišini, z vsem hrupom zunaj, vsak s svojimi mislimi. Preplula sva Misisipi in šele v tem trenutku sem se tega zavedel.

V New Orleans sva vstopila skozi Harvey Canal številka 1.