PROLOG

18. 10. 2017, Nekje okrog Three Rivers, Michigan, ZDA

Z Maxom sediva ob vklopljenem gretju v najetem pick-upu sredi polj na obrobju Three Rivers. Šest zjutraj je in sonce je že vzšlo, a nebo je popolnoma temno, nevihta je planila po pokrajini in zapljusnila polja porjavele, še nepospravljene koruze.

V skladišču zraven glavne ceste sva imela spravljen najin šest metrski parnik, ki sva ga pripravljala za na pot po Misisipiju.

Ogromna polja, do koder seže pogled, sama koruzna polja in gozdovi. Čez cesto tekajo srne in jeleni, v grmovju frfotajo fazani. Če ne bi bilo na bencinskih črpalkah mladih oxy junkijev, bi bile to prave ameriške sanje, še vedno na frontni črti, a vseeno idilično.

Na verandi zraven koruznega polja se je sušila ogromna ameriška zastava. Oseba, ki jo je razpela čez balkonsko ograjo, je s počasnim pozibavajočim korakom izginjala v senci drevoreda.

Z Maxom sva se ustavila pred zastavo, odprl sem okno, približal fotoaparat, ko mi Max naenkrat zašepetal: ”Pazi, nekdo gleda!”

"Kaj delata tu?" se je zaslišalo iz sence.

"Zdravo! Samo fotografirala sva."

“Kaj sta fotografirala?"

“Ja ... zastavo … in … koruzno polje."

"Aha, ok, … no … ja …, tu nas je še vedno nekaj domoljubov.

Gremo, stopta ven iz avta."

Figura se je izvila izpod zavetja sence. Nosil je, kljub minusu, kratke hlače, dolgo brado, natikače, kapuco čez glavo, tam nekje okrog 50 jih je moral imet, in ravno ko sem odprl vrata, se je izpod njegove pazduhe zasvetila pištola, in to ne nek mali pihalnik, Magnum je bil, tisti s katerim Dirty Harry pobija lopove. Tisti, ki dela velike luknje.

"Kaj menita o našem predsedniku?”

Kot bi ustrelil s pištolo, da sem kar otrpnil. Pogled mi je begal od Maxa do bradatega neznanca.

"Osebno ga ne poznam," je rekel Max.

“Heh, pameten odgovor," je rekel neznanec s pištolo.

“Kaj pa menite vi, o svojem predsedniku?" je vprašal Max.

"Mislim, da zelo dobro dela za nas!" je odgovoril ponosno.

Rojenemu v Jugoslaviji v socializmu, leta 81, mi je bila romantizirana podoba Amerike vžigosana. Pod prste sem dobil zgodbe Huckleberryja Finna in Toma Sawjerja, iz zvočnikov pa so se drli Dylan, Young, Rolingi in Zeppelini. S kokakolo. S prvimi stripi, Zagorjem, Komandantom Markom in kasneje Mister No-jem, vsi so se borili za višje cilje in zmagovalno izginjali v sončnih zahodih. Marlboro man je bil pogonsko kolo življenja na robu divjine in on ni odgovarjal nikomur. Z očetom, ki je nosil štrikan pulover z ameriško zastavo in mi razlagal, da je to simbol svobode govora, demokracije in enakosti. S prvimi videokasetami, z Robocopom, Indiana Jonesom, Dirty Harryjem, Rockyjem, Rambom in Death Wishem.

Seveda so se vse te podobe sčasoma spremenile, zbledele so ali pa dobile nove barve, oblike in pomene, a ko sva začela z Maxom razmišljati o plovbi po Misisipiju so vsi ti liki spet oživeli in se pomešali v otroški koktejl emocij in evforije, ki bi ga lahko najlaže primerjal z razposajenim psom, ki od same sreče porine rep med noge in brzi naokrog v krogih, medtem ko mu iz oči žari prešerna norija in slina kar šprica naokrog.

Misisipi!

Hotela sva doživeti in raziskati sodobno ameriško družbo ob mitski reki. Hotela sva prepluti Misisipi, od Minneapolisa do New Orleansa, 2340 milj. Če poenostavim, želela sva ponotranjit vloge Huckleberryja Finna in Hunterja S. Thompsona.

Leta 2017 sva preko oglasa na internetu kupila majhen parnik domače izdelave. Lastnik ga je zgradil z namenom, da bo preplul Misisipi, ampak ga je žal preskusil samo na lokalnem jezeru, kmalu nato pa umrl. Parnik je bil dolg šest metrov. Parni stroj je deloval, morala pa sva dograditi še streho, da bi lahko na parniku preživela mesec in pol dolgo pot, kot sva jo načrtovala. Dve leti sva imela spravljenega v skladišču v manjšem kraju Three Rivers v zvezni državi Michigan in se vračala tja vsake toliko časa, kot so dovoljevale finance in čas.

Pot po Misisipiju sva nameravala financirati s predprodajo moonshina, ki naj bi ga v New Orleansu, na cilju, destilirala iz koruze, dobljene od lokalnih kmetov ob celotni poti. Zgornji del Misisipija – Minnesota, Iowa, Illinois in Misuri – se nahajajo v tako imenovanem Corn Beltu, kjer dominira proizvodnja koruze v Združenih državah. Seveda način gojenja pogojuje tudi celotno ekološko in socialno podobo reke. Za 2000 litrov moonshina, kolikor sva se ga odločila narediti, sva potrebovala dve toni koruze. Pijača ni ravno najboljša, je pa pristna in legendarna. Petdeset ali več procentov alkohola, direktno destilirane koruze, brez dodatkov ali staranja v sodih. Recept so v Ameriko prinesli Škotski in Irski migranti nekje na začetku 18. stoletja, prepovedan in iskan pa je postal šele v času prohibicije, med leti 1920 in 1933, saj je bila izdelava poceni in hitra. Destilirali so ga naskrivaj, v skrivališčih sredi gozda v zavetju noči; od tu tudi njegovo ime – moonshine, torej mesečina.

Three Rivers se nahaja daleč stran od reke Misisipi. Na svojih obiskih Amerike sva sicer dvakrat z avtom prevozila Great River Road, cesto, ki spremlja Misisipi po kopnem in pelje skozi deset zveznih držav: Minnesota, Wisconsin, Iowa, Illinois, Misuri, Kentucky, Tennessee, Arkansas, Misisipi in Louisiana. A ko potuješ z avtom, opazuješ reko samo z brega. Čutiš njeno prisotnost, njeno širino in dolžino, ne občutiš pa tokov, ne veš, kaj se skriva pod motno rjavo površino, kaj prinese nevihta, kako globoko je dno, kako hitro nese velike lesene hlode, kako plujejo ogromne tovorne ladje in kakšno je življenje z reko. Parnik sva tako ves čas gradila le s fantazmično predstavo Misisipija in upala na najboljše.