Southwind_E01 – 18. 12. 2020

Spodnji Misisipi

Tok v spodnjem delu Misisipija je bil vse močnejši. Jezov ni več in tok je prost. Naenkrat so izginile tudi vse turistične ladjice, ostali so samo vlačilci, zaviti v gost dim, in kompozicije tovornih ladij. Vedno več je bilo divjine in nizali so se manjši industrijski kraji.

Za Cairom sva zavila na levo na reko Ohio. Demontirala sva lopatice na pogonskem kolesu in se s šestkonjsko Yamaho spopadla s 50 miljami plovbe proti toku. Najin cilj je bil Rocky Point v zahodnem Kentuckyju, kjer je živel najin proizvajalec kotla za destilacijo moonshina.

Tok je najmočnejši v označenem predelu reke, med zeleno in rdečo bojo. V tem predelu je reka tudi najgloblja in varna za plovbo. Da bi se izognila toku, sva plula po plitvinah. Cikcakala sva navzgor po reki Ohio iz ene plitvine v drugo, se skrivala za vogali zalivov in pravokotno sekala tok.

Dan je bil sončen, vendar je z juga začel pihati močan veter, ki je razvijal vedno večje valove. Južni veter že na Jadranu ne prinese ničesar dobrega in tudi tu ni nič drugače. Za nekaj časa sva lahko izkoristila situacijo: odprla sva zadnjo ponjavo in jo uporabila kot jadro. Ne vem, ali je to v resnici pomagalo motorju, a vsaj pogled na napeto ponjavo je vzbujal upanje. Gas motorja je bil namreč do konca in premikala sva se po polžje.

Bil je Maxov čas za vožnjo, tako da sem se zavlekel na kljun, si nataknil pod slušalke proti hrupu še mp3 slušalke in se poskušal za kratek čas odklopiti. Počasi sem tonil v spanec, ko sem naenkrat zaslišal krik. Za trenutek sem še ujel orjaško ribo, azijskega krapa, težkega sigurno 3-5 kil, ki je skočil iz vode Maxu direktno v ramo in ga skoraj zbil na tla. Odbil se je od Maxa, padel na rob najinega parnika in spet nazaj v vodo. Max je smrdel po ribah še dolgo po tem.

"Če bota vidla krape vn iz vode skakat, se pazta!", naju je poučil Bayoo Bob v marini zraven St Louisa. "Kmal bota udarla u betonsko krilo, krapi se skrivajo za njimi." (Betonska krila so podvodni trikotni betonski nasipi, ki so jih zgradili za regulacijo reke).

HRSK in RRRRRRRRR in še HRSK, motor je poskočil in skoraj padel s svojega nosilca. Parnik se je ves stresel. Za čolnom je plaval spodnji del odlomljenega levega krmila in tok ga je nesel s sabo. Azijski krap je bil zares glasnik nevarnosti. Bayoo Bob je imel prav, udarila sva v betonski nasip. Skupaj sva potegnila motor iz vode in ugotovila, da je imel propeler, s sicer tremi peresi, sedaj še samo dve in eno od teh je bilo zvito. Poskusila sva ga znova zagnati, uspelo je, ampak zvok in tresenje nista obetala ničesar dobrega. Parnik je dobesedno drhtel in motor tudi. Uspelo nama je še pobrati del odlomljenega krmila, k sreči se je zlomilo na istem mestu kot v Muscatinu, in s polovico motorja sva preplula še nadaljnjih 20 milj navzgor do prvega javnega pristana, kjer sva lahko pustila parnik na varnem.

Seveda za motor s šestimi konjskimi močmi nikjer v Kentuckyju nisva mogla dobiti propelerja. Tu ima tudi rezervni motor vsaj sto konjskih moči. Propeler je prišel šele tri dni kasneje preko Amazona.

Vojak usode

"Napuh je greh," je rekel naš gostitelj in porinil konico jezika skozi prazno luknjo, kjer so bili nekoč njegovi sprednji zobje.

"Ne bom si dal novih," je rekel: "svoj napuh sem dal stran."

"Tud las si ne strižem več."

Njegovi dolgi blond lasje so ležali na njegovem hrbtu, spleteni v kito. Njegove roke so bile polne tetovaž in na desni podlahti je kraljevala motorka. Rekel je, da se ukvarja s podiranjem dreves.

Z Maxom sva ga slučajno spoznala dan prej v kraju Paducha, kamor sva prispela po pripetljajih s poškodovanim propelerjem. Stala sva za šankom, ko se je nenadoma obrnil k nama in nama rekel, da bi nama njegova punca rada častila viski. Po krajšem razgovoru je plačal še najino večerjo in ves zapitek in naju povabil naslednji večer k sebi domov na večerjo.

Utripajoča točka GPS-a je označevala kraj sredi ničesar. Naslov sem dobil preko Facebook sporočila njegovega dekleta, s pripisom: "Bear vaju pričakuje ob sedmih," in "Bear ima dve ženi, upam da vaju to ne moti."

Do hiše sva se pripeljala skupaj z avtomobilom svoje snemalne ekipe. Hiša je bila na samem, dva velika pickupa na parkirišču in za njo se je raztezal gozd. Na verandi so se igrali otroci, pri vratih pa sta stali dve dolgolasi mladi ženski, ena blond, druga rjava, v prirezanih džins kratkih hlačah. Rjavolasko sem prepoznal od včeraj iz bara. Pomahala nam je in nas povabila v hišo.

"Bear vas bo sprejel v svoji pisarni".

Z verande smo se sprehodili skozi veliko dnevno sobo, kuhinjo in po hodniku do vrat, ki so vodila v Bearovo pisarno. Za vrati je za veliko mizo, ki je razpolavljala sobo, sedel Bear. Na njegovi desni je bil velik črn sef, na njegovi levi, prislonjena ob steno, minomet in ostrostrelska puška, na mizi dva Glocka in računalnik, na steni pa ekran s prenosom borze kriptovalut v živo. Prva stvar, ki nas jo je vprašal, ko smo vstopili, je bila, ali bi želeli preizkusiti orožje. Strelišče je bilo v gozdu za hišo. Z Maxom sva ostala z njim v pisarni, fantoma iz snemalne ekipe pa se je nasmešek razlezel do ušes in kmalu je bil ritem Black Sabbath podprt še z ritmom strelov.

Posedel naju je. Na dva stola, ki sta bila pripravljena na drugi strani mize, nasproti njemu. Kot da bi bila na zaslišanju. Ne vem, kako in zakaj naju je izbral, da je z nama delil vse svoje življenje, ampak zgodbe, ki so prihajale na plano, so bile kot scenarij norega filma. Informacije, ki so prihajale na dan za to mizo, so močno mejile na fikcijo, a v Bearovi pisarni ni bilo prostora za laži.

Bear je bil plačanec, boril se je v Iraku kot del zasebnega vojaškega podjetja Blackwater in kasneje v Ukrajini. V Iraku je bil dober denar, v Ukrajino je šel zaradi prijateljev. Odprl je črn sef in vrgel na mizo diplomatski potni list. 23 otrok ima razpršenih po vsej Ameriki. Večina se jih je zgodila, ko je kot član Hells Angelsov krožil po severni Ameriki. Vozil je velikega črnega Harleya, ki so ga spredaj krasili valoviti plameni, sliko nama je pokazal na telefonu. Štirje otroci živijo z njim, vsi fantje. Z velikim ponosom je govoril o svojih otrocih, medtem ko se je najmlajši, še v plenicah, plazil po tleh. Pili smo viski in kadili Marlboro rdeče. Najprej steklenico za 800 dolarjev, za njo je prišla na mizo naslednja za 1200 dolarjev. Bear je ponovno odprl črn sef in na mizi se je znašla redka izdaja Miltonovega Izgubljenega raja z ilustracijami Gustavea Dorea. Enega za drugim je nizal citate v latinščini. Slekel si je majico in nam pokazal tatu rok okostnjaka, ki sta ga držali čez rame. "Da me držita pri tleh," je rekel. Obe roki sta imeli veliki brazgotini, "obe mi je odtrgalo, prišili so mi jih nazaj."

Navkljub razhajanjem glede rasne problematike, mačizma, uporabe orožja … me je vseeno nekaj privlačilo na tem enfant terriblu ameriškega sna, ki je hodil s smrtjo z roko v roki.

"Kdo si ti? Zakaj si rekel Ursus? Kako si vedel, da je bilo to moje skrivno ime v Ukrajini? Kdo te je poslal?" me je zasul z vprašanji, ko me je v trenutku zgrabil za majico in me z eno roko povlekel čez mizo. "Nisem, eeeh, nisem rekel nič od tega," sem nekako zmomljal in opazoval, ali se bo druga roka slučajno stegnila po Glocku. Ni se, spustil me je nazaj. "Oprosti, včasih me zanese. Pizdarije, ki sem jih videl tam, so pustile svoje rane."

Napolnil je kozarce in spet smo nazdravili.

Črn sef se je ponovno odprl in zdaj je bil čas za darila, Bear nam je vsem podaril sveženj kamboških bankovcev, paket pripravljenega vojaškega obroka in za naju z Maxom star revolver, kot general kapitanoma.

The right to keep and bear arms is protected by the Second Amendment to the United States Constitution. The Second Amendment was based partially on the right to keep and bear arms in English common law and was influenced by the English Bill of Rights of 1689. Sir William Blackstone described this right as an auxiliary right, supporting the natural rights of self-defense and resistance to oppression, and the civic duty to act in concert in defense of the state. Fugitives, those convicted of a felony with a sentence exceeding 1 year, past or present, and those who were involuntarily admitted to a mental facility are prohibited from purchasing a firearm; unless rights restored.

(Wikipedia, Second Amendment to the United States Constitution)

Lady in Red (Dama v rdečem)

Bila je že noč, ko smo se vrnili na dovoz pred Airbnb, kjer smo bivali s snemalno ekipo in čakali, da prispe rezervni propeler.

"Bi rad kozarec ledenega čaja, mladi mož?" me je ogovoril glas iz teme. Bila je naša gazdarica. Vsi ostali so že odšli v hišo. Gospa je bila upokojena knjižničarka v svojih sedemdesetih. Ovdovela je na kmetiji živela sama z dvema belima konjema. Posedla me je na gugalnico in mi prinesla čaj. Sedela sva skupaj na gugalnici, dva neznanca v noči, tako temni, da sva slišala samo svoje glasove. Včasih potrebuješ neznanca, da lahko spregovoriš o stvareh, ki jih ne deliš niti s svojimi bližnjimi.

Njen edini sin je mrtev. Umorjen v ropu. Umorila sta ga roparja, ki ju prej še nikoli ni srečal. "Dobri fantje na koncu vedno zmagajo," je vedno ponavljala svojemu sinu. "Sem proti ameriški politiki orožja." je rekla. "Mnogi moji sosedje se s tem ne strinjajo. Ko je bil moj sin umorjen, sem ležala v postelji in razmišljala, kako bi lahko prizadela neznanca, ki sta ga umorila, ali koga bi najela, da to stori." Na kratko je pomolčala. "Želela sem, da trpita. In potem … Na sodišču sem se zagledala v njune prazne oči. Povem vam, verjamem, da je v vseh nas nekaj dobrega. Nekaj ​​dni po smrti mojega sina me je moj oče objel. Bil je star, a velik človek. Ni bilo normalno, da bi kazal čustva. Skozi jok sem slišala, kako je rekel: 'Narediti moramo vse, da odpustimo tem ljudem.'"

Tisto noč na gugalnici sva se pogovarjala o mnogih stvareh. V počasnem ritmu sva z nogo poganjala gugalnico, zdaj ona, zdaj jaz. Govorila sva o ljubezni, strahu, uporu, veri, rasi in odpuščanju. Kljub temu, da je bilo zbirališče članov KKK za vogalom njene hiše zdaj le še bled spomin, rasne težave niso bile rešene ali pozabljene.

Želela je videti parnik, preden bi z Maxom odplula. Ko mi je to razlagala, so se ji oči iskrile kot oči malega otroka. Z Maxom sva odšla zelo zgodaj, še vedno je spala in nisva je želela buditi. Ko sva zaplula z reke Ohio nazaj na Misisipi, sem se obrnil proti Cairu in jo zagledal na obali. Sedela je na razgledni točki, kjer se Ohio poveže z Misisipijem, in nama mahala s svojim velikim rdečim klobukom.