Zatočišča

Več časa kot sva preživela z reko, bolj sva se odmikala od mest. Bolj kot sva plula proti jugu, manj mest je bilo, manj marin. Najina zatočišča so postale peščene sipine in majhni zalivi izza rečnih otokov in ovinkov. Zdaj sva že veliko bolje brala reko in sva lahko že s karte približno razbrala, kje bo boljši kraj za pristanek. Te skrite kotičke, ki so navkljub tovarnam, ki so rasle za ovinki in v zrak ali v reko spuščale nedoločljive tvorbe, namigovali na izgubljeni raj, še zdaj nosim s sabo kot romantične Twainove reminiscence. Večerni taborni ogenj je pomiril dnevne duhove, pregnal komarje in nekaj piv naju je normalno sprostilo in zazibalo v spanec. V teh zatočiščih smo se vsi, narava in midva, pretvarjali, da je realnost drugačna, da sobivamo.

Kaj pravzaprav predstavlja divjino ob reki? Videla sva dolge sledi krokodilov, ki so ponoči dričali v vodo po sipinah nedaleč stran od parnika, videla sva odtise stopal velikih ptic, kačje vijuge v pesku, obglodana drevesa, ki so jih ponoči napadli bobri, napihnjene mrtve ribe, azijske krape, ki jih je nekaj skočilo pred nama iz vode v plitkih zalivih, beloglave orle, ki so krožili nad nama v Zgornjem Misisipiju, ter jate kormoranov, rečnih galebov in še nekaj drugih ptic, ki jih nisem videl še nikoli prej. Nisem prepričan, ali črne mušice, tam imenovane buffalo gnats oz. black flies, sodijo v kategorijo divjine, a sem jih prvič srečal prav tu, ob reki, in dodobra so se nama zasidrale v spomin. Moji gležnji so bili zaradi pikov videti kot dve ogromni jabolki, Max pa je imel krvave razpraskane kraste po nogah in obrazu še v New Orleansu. To, da sva se polivala z insekticidi, ni pomagalo prav nič.

Ali je bila to divjina, ko sva se zavlekla pod zapuščeni žitni nakladalnik zraven reke in po nabrežju do kolen v blatu gazila tri ure do Wickliffa, za katerega sva potem ugotovila, da je del “dry countija”, se pravi države, kjer je prepovedana prodaja alkohola? In ko sva se nato poskušala vrniti po cesti in so naju pričakali s puškami ter grožnjo s kaznijo in zaporom, če se vrneva na parnik, češ da poskušava brez dovoljenja vstopiti na zasebno zemljišče?

Ali je bila to divjina, ko sem ves zadovoljen, da sva končno pobegnila iz Greenvilla, kjer sva noč prej poslušala strele, zakuril ogenj na obali, srkal pivo, in naenkrat zaslišal zvok enakomernega potrkavanja po velikih naftnih ceveh, ki ga je moja domišljija spremenila v ritualno poigravanje bobnov nedoločljive sekte, in sem v strahu, da naju odkrijejo, pogasil ogenj in s kladivom v roki še več ur buden prisluškoval vsakemu šumu na obali?

Ali je bila to divjina, ko sva se utaborila pri naplavljenem pontonu marine, v gozdu zraven Hannibala, rojstnega kraja Marka Twaina, in so naju sredi noči zbudili zvoki razbitega okna in kamnov ter šepet dveh glasov zraven parnika, ki sta nama razložila, da sta naju prišla pazit? Zanetila sta ogenj dva metra od parnika in kadila crack do zore. Z Maxom pa sva spala s sekiro in kladivom.

Ali je bila to divjina, ko sva se po treh dneh plutja zbudila na osamljenem nabrežju in sem želel skuhati jutranjo kavo, a je Max nehote prevrnil posodo v reko in sem se dve uri besen kot ris ukvarjal z izdelavo mreže iz naplavin na obali, da bi lahko z dna pobral posodo, ker se vanjo zaradi onesnaženosti nisem smel potopiti?

Ali je bila to divjina, ko sva na žerjavici kuhala večerjo na vrhu sipine, udobno skrita pred valovi tovornih ladij v rečnem rokavu, in preko mesendžerja vabila prijatelja, ki je ravno bival v New Yorku, da bi bilo super, če bi se nama pridružil?

Ko sva se z Maxom pogovarjala o Misisipiju, sem ves čas razmišljal o strahu pred reko. V resnici sem ves čas potovanja gojil strah do ljudi. Človeška nrav je vodnjak ali brezno neskončnih presenečenj. Ljudje so tu prisotni na vsakem koraku in v reko so izlili ves svoj pohlep, sprostili vse nagone in nujo po preživetju. Divjina je le spomin.

Proti koncu Misisipi skoraj ni več primeren za mala plovila. Med Baton Rougeom in New Orleansom prevladuje promet velikih tankerjev in proti njim delujejo tovorniki iz zgornjega dela Misisipija skoraj kot miniature. Mediji so ta predel poimenovali naftni oz. petrokemijski koridor – petrochemical corridor. Med drugimi se tu nahajajo Exxon, Mosaic, Denka/Dupont in Wanhua Chemical. Posledično je ta predel zaradi številnih rakavih obolenj posameznikov, ki živijo tu, pridobil tudi naziv Cancer Alley (rakava ulica) ali Dead Alley (mrtva ulica).

Da bi se izognila Baton Rougeu, sva zaplula v še zadnji »divji zahod«, stari tok reke Misisipi, na desno po kanalu Lower Old River in na levo po Red River do reke Atchafalaya, pribežališča vseh, ki želijo delovati izven sistema.