Southwind_E01 – 25. 11. 2020

ZAČETEK

ZGORNJI MISISIPI

La Crescent, Minnesota

Zazvonil je telefon, ura je bila 8 zjutraj, Tony je že prispel na dogovorjeno mesto s prikolico in parnikom. Glas na drugi strani slušalke je bil utrujen in naveličan, vso noč je vozil iz Three Rivers in želel se je vrniti domov. Prednji okni parnika sta bili kot krvavo bojišče komarjev in raznovrstnih muh. Tonyju se je verjetno mudilo na avtocesti. Zapeljal je nazaj in parnik je počasi zdrsnil s prikolice v reko. Z Maxom sva ga pazljivo pregledala, nazadnje je bil v vodi pred šestimi meseci na jezeru zraven Three Rivers. Vse je delovalo ok, puščal ni nikjer. Privezala sva ga na ponton in začela urejati stvari za odhod, ki je bil planiran naslednje jutro.

Les za gorivo, hrastova drva, sva dobila od lokalcev. Napolnila sva ves kokpit z drvmi in ostanek zložila še na streho. Glede na izračune naj bi ta količina zdržala dva dni plovbe. Za les naju ni skrbelo, bilo je mesec dni po šest mesecev trajajoči poplavi, po besedah lokalcev največji poplavi po letu 93, in vedela sva, da bodo bregovi polni suhih lesnih naplavin. Ostale opreme ni bilo veliko: dva kanistra pitne vode, hrana za nekaj dni, posoda za kuhanje, mali plinski gorilnik, orodje, spalne vreče, nekaj oblačil in tehnična oprema. Za rezervo, če bi bile težave s parnim strojem, sva imela dva električna motorja in sončne celice na strehi, da bi polnila akumulatorja. Motorja nista bila močna in vedela sva, da ne bosta kos toku, a naju je bilo strah uporabit bencinski motor zaradi bližine parnega kotla in ognja, ki je moral goreti ves čas plovbe.

Pred dvema dnevoma smo bili še v Evropi. Sam sem z Dunaja letel v Pariz in nato z Maxom in najino mini snemalno ekipo, ki je štela dva člana, do Atlante in iz Atlante do Minneapolisa. Obožujem dolge lete. Ko se vsi potniki posedejo in se prižgejo mali ekrani, me preplavi popoln mir, ki ga samo doziram s ponujenim alkoholom in avionsko hrano. Kljub vsem pričakovanjem in neučakanosti sem se tudi zdaj potopil v trenutek blaženega brezčasja. Podobno sem si predstavljal najino pustolovščino. Mesec dni in pol plovbe na tem mini plovilu, ki bo najino privatno vesolje in hkrati vstopnica v vse paralelne svetove, ki tečejo skupaj z reko. Ustvarila sva poligon za zgodbo in komaj sem čakal, da vstopiva.

V airbnb-ju smo še imeli najeti sobi in odločila sva se, da zadnjo noč še prespiva v udobni mehki postelji. Na parniku sta naju pričakovala dva lesena pograda, vsak na eni strani kotla, ki sta se stikala v premcu. Prostor, kjer sva imela glavi, sem razmejil z majhno steno, vsaj toliko, da ne smrčiva drug drugemu v obraz. Ob treh zjutraj naju je zbudila močna nenapovedana nevihta. Veter je tulil okrog hišnih vogalov in močni pljuski dežja so udarjali ob okna. Prestrašena, da je neurje poškodovalo parnik, sva stekla do rečnega brega. Kajuto sva zvečer pokrila s ponjavami, a ker je še nikoli nisva preizkusila, nisva vedela, ali bo zdržala tovrstno nevihto. Tiho in polna strahov sva capljala proti parniku, medtem ko je nad nama nevihta nadaljevala svoj divji ples. Na srečo je bil čoln še vedno tam, nepoškodovan in popolnoma suh. Presrečna in premočena sva zlezla v kajuto in na čolnu skuhala prvo kavo. Odgrnila sva ponjavo in skozi dehtečo paro sveže kave opazovala nevihto, ki je počasi izginjala s sijem novega jutra. Septembra so jutra zraven Minneapolisa že hladna. Tanka meglica je prekrila reko in se lenobno podila po gladini. Tok Misisipija je tu še počasen. Bilo je prvo jutro z reko. Zaslišala sva zvok majhnih ptic, ki bi lahko bile nekaj podobnega našim lastovicam, črne z belim naglavnim perjem so se spuščale nizko h gladini in lovile jutranje mušice. Za njimi so prišli majhni rečni galebi, ti so že letali višje. S sosednjega brega je pogrkavala družba belih pelikanov in zabadala svoje dolge kljune v blato iščoč zajtrk. Pridružile so se jim ribe, najverjetneje roparice, ki so v bližini tudi lovile svoj zajtrk. Aligatorjev tu še ni bilo, bili smo previsoko in preblizu velikega mesta.

Okrog šestih zjutraj sva zakurila v kotlu. V kajuti je postalo toplo, gost dim se je vil iz najinega dimnika in se mešal z jutranjo meglo.

Pogon na paro zveni romantično, ampak to je dolg in zelo počasen postopek. Kotel je treba najprej napolniti z vodo. Ročna črpalka črpa direktno iz reke in pošilja vodo v spiralo, ki je speljana okoli kotla. “Pumpanje” traja do trenutka, ko iz varnostnega ventila primezi prva kapljica vode. Nato se začne kurjenje v kotlu. Najboljša so hrastova drva, ki dajo veliko toplote in držijo dolgo. Ogenj v kotlu segreva vodo, ki je speljana okrog kotla in ustvarja pritisk. Da se kazalec na manometru dvigne do maksimuma, traja približno dve uri. Maksimum na manometru označuje številka 160; če jo kazalec prestopi, lahko kotel eksplodira. Na vrhu kotla se nahaja varnostni ventil, ki naj bi v takšni situaciji reagiral sam in sprostil tlak v kotlu. Lahko pa to storiš tudi ročno. Iz kotla vodi cev, ki ima na vrhu piščal. Če odpreš ventil na cevi, sprostiš tlak, hkrati pa zaigra tudi piščal, HUUU – HUUU – HUUUUUUUU. Ko pritisk doseže število med 110 in 130 na manometru, odpreš pospeševalni ventil, ki je povezan z batoma. Prestavna ročica mora biti v leru. Z nogo poženeš/brcneš starter, ta požene bata, bata obračata zobnik, na katerega je pritrjena veriga. Prestave sva imela od “Hot Roda”, iz lera si jo samo rahlo porinil naprej in že je preskočila v prvo prestavo. Zadnje kolo z lopaticami se je začelo počasi vrteti. Southwind je zaplul.

Snemalec in njegov asistent sta beležila najin odhod s pontona. Na parniku je bilo dovolj prostora samo za naju z Maxom in dogovorili smo se, da naju bosta spremljala po cesti z avtom.

Izplula sva počasi, s prvo. Tk-tk-tk-tk-tk-tk-tk-tk-tk-tk, zvok parnika spominja na zvok starih dvotaktnih motorjev.

Jack Kerouac ni sicer nikoli plul po Misisipiju, ga je pa med svojimi križarjenji po ameriških prostranstvih velikokrat prečkal z avtomobilom. “And here for the first time in my life I saw my beloved Mississippi River, dry in the summer haze, low water, with its big rank smell that smells like the raw body of America itself because it washes it up”, je zapisal o prvem snidenju z Misisipijem v On the Road.

Plula sva, ne hitro, ampak sva plula. Rdeče lopatice za nama so se obračale in pljuskale vodo, vsepovsod je piskalo, veriga je sikala, bata sta se zaganjala gor in dol in para je puhtela iz cevi. Bilo je tako glasno, da sva ves čas kričala, kričala in se smejala, krohotala. Plula sva.