Marquette in McGregor, zgornji Misisipi

“Kulk kaže?”

“Pizda, brcn že ta starter!”

“Ne gre, ne potegne, ni še dost pritiska. U jebemomater.”

Maxova glava je izginila v temo podpalubja in samo na trenutke sem videl, kako je zažarelo njegovo čelo, ko je razpihoval žerjavico.

Kotel je problem, ki zahteva nenehno pozornost. Kot da bi imela na ladji še tretjega člana, s katerim se je treba ves čas ukvarjati. Zjutraj kuriš dve uri, preden se voda segreje dovolj, da ustvari pritisk za plovbo; med plovbo ga ves čas hraniš z drvmi, da se ohranjata temperatura in pritisk; in proti večeru, ko se plovba bliža koncu, ga začneš stradati, tako da na cilj prideš brez ognja, žerjavice in s porabljenim pritiskom.

"It’s all about time boys," je ponavljal Kenneth, ko smo prvič preskusili Southwind na jezeru zraven Three Rivers.

“O sranje.”

“Krmilo ne pomaga, vrti naju.”

“Tok je premočn.”

“Sidro!”

Vrgel sem sidro v vodo, počasi sem spuščal vrv in čakal, kdaj bo prišlo do sunka. Vrv je stekla do konca, a namesto sunka, ki bi zadržal Southwind proti toku Misisipija, sem začutil samo blago opotekajoče se drsenje po muljastem dnu.

Okoli naju je bila popolna tema. Luči pristanišča v Marquettu, kraja, kamor sva bila namenjena, so s hitrostjo toka poniknile v noč. Malo prepozno sem obrnil krmilo, snemalna ekipa naju je že čakala na pomolu, Max je stal z vrvjo na kljunu, tok pa naju je samo odnesel. Zaplul sem proti toku, a pritiska ni bilo več in ognja tudi ne. Drvela sva v temo.

“Raste! Raste!”

Baterija je pobliskavala po merilcu za pritisk.

“Še mal!”

“Probi zdej! Dej, brcn ga, pizda, dej!”

Starter se je obrnil in bata sta stekla, počasi, ventila nisem smel odpreti preveč, da ne bi porabil vsega pritiska, ki ga je Maks ravno ustvaril. Lopatasto kolo je sopihajoče bilo bitko s tokom. Še vedno je bil premočan, uspela sva obdržati smer, a pluti proti njemu je bilo nemogoče.

V tistem trenutku naju je oplazil močan reflektor. Snop luči je rezal skozi noč kot luč svetilnika. Naivno sem se razveselil, da nama nekdo z obale osvetljuje pot. Tovorna ladja je bila, prva, ki sva jo srečala na Misisipiju, plula je s tokom, dolga vsaj 50 metrov in plula je direktno proti nama. Hrumenje motorjev je v temi izdajalo njeno velikost.

“Alo, prim tale štrik pa ga prvež spredi.

Potegnu vaju bom vn iz tega sranja.”

Zaradi srečanja s tovorno ladjo sploh nisem videl, da se nama je z druge strani približal manjši gliser. Bil je lokalec Dale, ki sta ga najina snemalca prosila za pomoč. Zarohnel je s 110-konjskim motorjem in čez deset minut smo že bili varno privezani v McGregorju. Dale je lokalni učitelj in vse življenje je preživel ob reki, poznal jo je kot lastni žep.

“Ko postane divja, se držta obale, in pazta se belih kap na valovih!” je še zaklical in se odpeljal. Obstala sva na pomolu McGregorske marine, gledala za njim, gledala eden drugega, gledala proti reki in preizkušala trdna tla pod nogami. Vse se je zgodilo tako hitro, da še nisva niti popolnoma dojela, da sva za las ušla brodolomu.

McGregor je majhno mestece, kjer železnica seka dostop do rečnega brega. Vlakovne kompozicije so ogromne, lahko so dolge tudi kilometer ali celo več. Kompozicije drdrajo mimo večkrat dnevno, vedno naznanjene z glasno sireno. Vsi so tovorni vlaki. Občasno se zaustavijo in popolnoma odklopijo rečni breg od mesta. Lahko traja 10 minut, lahko uro, včasih tudi dlje. Ljudje dnevno obtičijo z avtomobili na eni ali drugi strani, jezno trobijo, preklinjajo in kričijo.

Ko se je adrenalin polegel, naju je popadla lakota. Plula sva ves dan in časa za hrano ni bilo. Še enkrat sva preverila vse vrvi, pritisk in če slučajno ni ostala kakšna tleča žerjavica v kotlu, in se podala čez železniško progo proti mestecu. Že mestece je velika beseda, v resnici je ulica je z bencinsko črpalko na levi strani, tremi bari in starinarno. Povsod so še gorele luči. Edini človek na ulici je bil starec pred starinarno. Imel je dolge bele lase in dolgo belo brado, speto v čop. Bil je lastnik starinarne in predstavil se nama je kot Kavboj Jim.

“Pridta noter h Kavboj Jimu, dobrodošla, dobrodošla!”

“Kavboj Jim ima vse kar rabita, vprašita kogar hočeta, vsi poznajo Kavboj Jima.”

“No pridta že noter.”

Starinarna je bila res polna vsega: kasetofon z orlovim perjem, nasnete kasete, gobelini, polomljeni krožniki, fotokopije umetniških slik, jelenovi rogovi z enim rogom …

“Razglejta se, vsak kaj najde.”

“Prej sem bil junkie, zdej, zdej pa skrbim za to trgovino.”

“Aha, tale lonec? O, to bo super za na ogenj! Ja, ja, ja. Dva dolarja, dva dolarja.”

“S parnikom sta tu? Od kod? Evropa? Poznam, poznam.”

"Pejta do Spoonfulla na perutničke in pivo in pridta do mene. Tamle, tamle, po stopnicah in skoz hodnik. Soba številka 2."

Bolj kot perutnic sem bil vesel piva, spomin na izkušnjo z reke je bil še vedno precej živ. V baru sva bila edina gosta in ko so za nama zaprli vrata, ni bilo na ulici nobene luči več.

Rahlo opotekajoče sva prišla do stavbe, ki nama jo je prej pokazal Kavboj Jim. Vzpela sva se po škripajočih stopnicah v drugo nadstropje in se znašla v mračnem hodniku. Trepetajoča žarnica je izdajala rumenorjave stene z odstopajočim ometom in posušenimi madeži zamakajoče strehe.

Ob stikalu je bil košček odtrganega papirja, na katerega je nekdo z roko napisal: POZVONI ZA KAVBOJ JIMA.

Niti slučajno si nisva predstavljala, kaj se skriva in kaj naju čaka za vrati številka 2. Po rečni izkušnji sva bila pripravljena na kar koli.

“Hi, hi, hi, prišla sta, res sta prišla, dobro, oh, kako dobro.”

Kavboj Jim si je gladil brado in trebušček in navdušeno stopicljal na mestu.

“Kr noter, kr noter, tu ja, skoz ta vrata, ja, ja.”

Naenkrat se je pred nama odprl strešni vrt, poln paradižnikov in zelišč. Vse je bilo tu, timijan, žajbelj, bazilika, sivka, rožmarin, lovor. Glede na ponudbo ob poti, na črpalkah, ki so predstavljale edino trgovino v manjših mestih, kjer je bil višek zelenjave kolobar jalapeña v zmrznjenem hamburgerju, ki si ga pogrel za zajtrk v mikrovalovki, je bil to raj. Pravi kulinarični raj.

“Na košaro, nabirajta, nabirajta! O, ti mali paradižniki so slastni!

Za mano, za mano!”

S terase smo vstopili v drugo sobo. V vseh kotih so rasli ogromni stebri ostrigarjev. Kavboj Jim nama je naročje napolnil z zavitki suhih gob.

“Naprej, naprej, hihihi!”

Naslednja soba je bila polna hladilnih skrinj. Odpiral je eno za drugo in jemal ven kose dimljenega merjasca, jelena, ponujal nama je zrezke, zarebrnice in teletino. Roke sva imela že čisto polne raznoraznih dobrot.

Izza sosednjih vrat je prihajala ultravijolična neonska svetloba.

“No, poglejta no te lepotice!” V soju črnih neonk so se izrisale do stropa segajoče rastline indijske konoplje.

“To gojim za svoje zdravje. Raka na prostati v četrtem stadiju imam in nobeno zdravilo ne pomaga več.”

“Zanjo bi še rad živel”, je dodal in nama na zidu pokazal portretno fotografijo mlajšega dekleta.

“To je moja punca, 30 let je mlajša od mene, hihihihiiiiii.”

“Zmolita kakšno zame, fanta.”

Naslednje jutro je bil z nama že ob sedmih. Prišel je z velikim kavbojskim klobukom in ogromno skodelo kave, jutranje sonce pa se je lesketalo na njegovi beli bradi, medtem ko nama je narekoval kuharske recepte.