Southwind_E01 – 09. 12. 2020

Muscatine

Na pot sva se odpravila mesec dni po šestmesečni poplavi, nekateri pravijo, da celo večji, kot je bila "Velika poplava leta 93". Reka prinese in odnese. Ko odnese, je, kot bi prišla pobrat dolg za ves čas nazaj. Nekateri kraji so preprosto odplaknjeni. Veliko mest je praznih in zapuščenih. Na satelitskem zemljevidu je prikazana marina, a ko pripluješ do kraja, kjer naj bi bila, marine tam več ni. Včasih naletiš na celotno marino nekaj milj niže, samo da je zdaj razbita in zataknjena v močvirnem predelu, kamor jo je odvrgla divja reka.

Prvič sva naletela na ta problem v Muscatinu, majhnem mestecu v zvezni državi Iowa, znanem po tovarni bisernih gumbov, izdelanih iz svežih školjk Misisipija. Na zemljevidu je bila marina videti kot popoln kraj za postanek, zavarovana pred južnim vetrom, ki nama je že ves dan delal težave. Ko sva se približala, sva videla, da je ponton zlomljen na pol in prekrit z napisom: DRŽITE SE STRAN! ZASEBNA LAST.

Vhod v marino je bil zelo ozek, vendar sva v upanju, da bo za vogalom kaj bolje, vseeno poskusila.

"Merde!" sem zaslišal z Maxove strani.

Zlomljeni del levega krmila je zaplaval po površini Misisipija.

Vhod je bil preplitek, na ovinek je reka nanosila veliko proda in mulja in krmilo se je prelomilo na polovici kot trska.

Z zlomljenim krmilom nisva mogla pluti naprej. Ustavila sva se na poškodovanem pontonu in se lotila popravila. Stal sem na pomolu zapuščene marine z ogromno sekiro in poskušal stesati manjkajoči del krmila, ko se je na vhodu v marino pojavil otrok. Zagotovo ni štel več kot sedem ali devet let. Kričal je na naju, da je predstavnik zakona in da naju bo aretiral. Njegove oči so bile medle, samo črnina je zijala vame. Nisem mogel razbrati, na čem je, a vsekakor je bilo močno. Prišel je do parnika, se povzpel nanj in začel grabiti vse, kar je prišlo v doseg njegovih rok. Odzival se ni na nič. Naokrog vse prazno in zapuščeno, parkirišče zraven pa so občasno prečkali posamezniki, ki so delovali kot del otrokove bande.

Ko sva otroka prijela in ga poskušala zadržati stran od parnika, je začel kričati še glasneje.

“I am an officer of the law!”

“You do not tell an officer of the law where to go!”

“I am an officer of the law!”

“You crossed the sign! The Sign!”

“I will arrest you!”

“Don’t touch me!”

“I am an officer of the law!”

Čez ramo sem ves čas gledal, kdaj se bodo pojavili njegovi bratje ali preostala banda. Max je držal otroka, sam sem privil še zadnji vijak krmila, zagnal motor in odplula sva iz Muscatina.

Zaplula sva nazaj v Misisipi in ko sem se ozrl nazaj proti marini, sem videl, da sva na pomolu pozabila blazino Maxovega pograda. Otrok jo je pograbil, nama še namenil zloben nasmeh in jo vrgel v vodo.

Misisipi – poplave, regulacija reke, transport in koruza

Misisipi je vedno poplavljal. Med potovanjem sva naletela celo na majhne hribčke, varna zavetišča, ki naj bi jih zgradili staroselci in ki pričajo o gibanju reke in organizaciji življenja z njo že v tistih časih. Ustanovitelji New Orleansa so že v 17. stoletju začeli postavljati lokalne nasipe.

V skoraj treh stoletjih protipoplavnih ukrepov na reki Misisipi se je odnos v vladnih politikah in dejavnostih od "prepustimo to lokalnim skupnostim" premaknil najprej k popolni odgovornosti na zvezni ravni in pristopu s praktično izključno strukturnimi posegi, kasneje pa do kombinacije strukturnih in nestrukturnih elementov z zveznim upravljanjem, vendar v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, tej kombinaciji pa se postopoma pridružujejo druge dejavnosti v zvezi z vodnimi viri in tako nastaja integriran in celostni pristop k upravljanju z vodnimi viri tega povodja. Sama velikost Misisipija in ustavna pooblastila zveznih držav zmanjšujejo zmožnost vlade, da bi oblikovala enoten pristop.

V 75 letih celostnega načrtovanja protipoplavnih ukrepov v Spodnjem Misisipiju so bili ti sprva osredotočeni na preprečevanje oz. omejevanje poplav ter plovnost; glede teh dveh ciljev so bili ukrepi zvečine uspešni. Sčasoma pa so interesi plovnosti in omejevanja poplav začeli vključevati tudi okolje in rekreacijske potrebe, to pa je sprožilo razvoj bolj celostnega pristopa.

(Vir: USA: Flood Management –Mississippi River, http://www.apfm.info/pdf/case_studies/usa_mississippi.pdf)

Poleg poplavljanja prebivalce ob reki in Združene države pesti tudi plovnost reke. Transport po reki je namreč veliko lažji in cenejši kot transport po kopnem, hkrati pa je tudi prijaznejši do okolja. Navkljub onesnaževanju tovornih ladij je glede na količino transportiranega materiala onesnaženja pri rečnem transportu vseeno veliko manj, kot pa če bi ta tovor po cestah prevažali kamioni.

Zvezna vlada je že v 1830-ih letih začela izvajati posege na reki za izboljšanje plovnosti. Leta 1930 je kongres po obsežnih študijah Inženirskega korpusa kopenske vojske ZDA (U.S. Army Corps of Engineers) odobril projekt izgradnje plovnega kanala, globokega devet čevljev (274 cm), po reki Zgornji Misisipi. Ta zakonodaja je predvidevala izgradnjo plovnega kanala z minimalno globino devet čevljev in minimalno širino 400 čevljev (122 metrov), in sicer s sistemom ladijskih prevodnic oz. rečnih zapornic in jezov, ki za vsakim jezom ustvarijo niz bazenov stoječe vode, po potrebi dodatno poglobljenih. Izgradnja tega sistema je večinoma potekala v desetletju od 1930 in 1940.

Na približno 670 miljah (1.080 kilometrih) reke med prvo rečno zapornico oz. ladijsko prevodnico pri območju Falls of St. Anthony v Minneapolisu-St. Paulu v zvezni državi Minnesota ter zadnjo zapornico/prevodnico projekta (Zapornica št. 27) pri St. Louisu v zvezni državi Misuri znaša padec reke Misisipi približno 420 čevljev (128 metrov). Namen zapornic oz. prevodnic ter jezov je ustvariti niz stopnic, po katerih se lahko vlečne in druge ladje vzpenjajo ali spuščajo med potovanjem proti toku ali s tokom. Zapornice in jezovi na Misisipiju niso bili zgrajeni za omejevanje poplav ali za odpravljanje plitvin (ki so posledica nalaganja usedlin in tvorbe grebenov in predstavljajo nevarnost za plovbo).

(Vir: US Army Corps of Engineers, https://www.mvr.usace.army.mil/Media/News-Stories/Article/476805/whydowehavelocksand/)

Največji delež, 60 %, transporta po Misisipiju predstavljajo žita, večinoma koruza; sledijo nafta in plin z 21 % in premog z 19 %.

ZDA so največji proizvajalec koruze na svetu in koruza igra pomembno vlogo v gospodarstvu ZDA. Po Severni Ameriki se je razširila pred nekaj tisoč leti. Središče udomačitve naj bi bilo po zadnjih raziskavah v dolini reke Balsas v južni in osrednji Mehiki. Predhodnico koruze, znano kot teosinte, še vedno gojijo v Mehiki. Večje nove sorte so s križanjem pridelali že ameriški staroselci. Danes se v ZDA goji šest vrst koruze: dent corn, sweet corn, pop corn, flint corn, flour corn in heirloom corn. Največji delež proizvedene koruze gre za krmo za živino, sledijo pa ji proizvodnja etanola, izvoz, uporaba koruze za varjenje pijač in prehrambna industrija.

Večji del Zgornjega Misisipija je znotraj t. i. koruznega pasu (Corn Belt), ki obsega zvezne države Minnesota, Wisconsin, Iowa, Illinois in Misuri.

Amerika, iz zrna
koruze si zrasla
ter se povzdignila nad
prostranstva
in spenjeni ocean.
Koruzno zrno je bila tvoja geografija.

(Odlomek iz pesmi “Oda koruzi” Pabla Nerude)

Za kmeta obstajata dve možnosti prodaje in distribucije koruze. Ena je, da koruzo proda "elevatorjem", tj. ogromnim silosom na rečnih bregovih, od koder se koruza s tovornimi ladjami prevaža v New Orleans in je naprej distribuirana po vsem svetu. Druga možnost so tovorni vlaki, ki koruzo distribuirajo znotraj ZDA. Cena se spreminja. Ves čas.

"Vse je odvisno od tega, ali Kitajska kupuje koruzo ali ne. In od količine pridelane koruze v Južni Ameriki," je dejal pridelovalec koruze Tim iz lokala Booty Palace ob Hamburgu.

Kmetje, ki sva jih spoznala, se večinoma ne ukvarjajo s tem, za kaj bo koruza uporabljena ali kam gre. Najbolj pogosta je proizvodnja Nr 2/sweet corn. Na prvem mestu sta preživetje in seveda posledični dobiček. Manjši kmetovalci ves čas bijejo neusmiljen boj z velikimi kmetijskimi korporacijami.

Leta 1972 so, da bi zmanjšali erozijo prsti, začeli s posebno obliko obdelovanja zemlje imenovano kmetijstvo brez obdelave tal (“no-till farming”). Kmetijstvo brez obdelave ali z minimalno obdelavo tal, imenovano tudi konzervacijska obdelava, pomeni, da se za gojenje poljščin na kmetijskih površinah tal ne obdeluje z oranjem. Zaradi te tehnike se je povečala rast plevela in s tem uporaba herbicidov.

"Normalno, da uporabljam GMO-je, hvala bogu, da so. V sedemdesetih sem moru vsak mesec zamenjat psa. Polizu je koruzo in crknu," nama je zaupal eden od pridelovalcev koruze.

Gensko spremenjene sorte koruze, odporne proti herbicidu glifosatu, je leta 1996 začela prodajati družba Monsanto in so znane kot "Roundup Ready Corn". Bayer CropScience je razvil "Liberty Link Corn", ki je odporna na glufosinat. […] Od leta 2011 so gensko spremenjeno koruzo, odporno proti herbicidom, pridelovali v 14 državah po vsem svetu, vključno z ZDA. Do leta 2012 je bil uvoz v Evropsko unijo dovoljen za 26 sort gensko spremenjene koruze, odporne proti herbicidom, vendar je tak uvoz še vedno sporen.

(Vir: Wikipedija, https://en.wikipedia.org/wiki/Genetically_modified_maize)

Vsi ti dejavniki vplivajo na reko. Ko vplivajo na reko, posledično vplivajo tudi na celoten ekosistem okrog reke. Pri izlivu Misisipija, v Mehiškem zalivu, se je oblikovalo eno največjih mrtvih območij (Gulf of Mexico Dead Zone) na svetu. Ko se Misisipi izlije v Mehiški zaliv, s sabo prinese čezmerne količine hranljivih snovi in mineralov, zlasti dušika in fosforja, ki pridejo v reko z odpadki iz kmetijskih obratov in mesnopredelovalne industrije ter iz kanalizacije vzdolž celotne reke. To povečanje koncentracije hranil, imenovano evtrofikacija, vodi do hitrega razmnoževanja alg, imenovanega cvetenje voda, zaradi katere pride do intenzivne porabe in znižanja koncentracije kisika, ki postane nezadostna za preživetje drugih vodnih organizmov. Ta pojav je povezan z množičnim pobojem rib v Mehiškem zalivu.

V porečja v povodju reke Misisipi se steka večina voda Združenih držav Amerike, od Montane do Pensilvanije in proti jugu vzdolž reke Misisipi. Večina dušika pride v reko iz zveznih držav z močno razvitim kmetijstvom, v katerih leži Dolina reke Misisipi, vključno z Minnesoto, Iowo, Illinoisom, Wisconsinom, Misurijem, Tennesseejem, Arkansasom, Misisipijem in Louisiano. Dušik in fosfor prideta v reko više v njenem toku z odtekanjem površinskih voda, v katerih so gnojila, erodirana prst, živalski odpadki in kanalizacijske odplake. V naravnem sistemu ta hranila niso znaten dejavnik razmnoževanja alg, saj jih že v prsti porabijo rastline. Ob povečanju vnosa dušika in fosforja (oz. nitratov in fosfatov), ki je posledica človeškega delovanja, pa razmnoževanje alg ni več omejeno. Posledično pride do cvetenja voda, sprememb v prehranjevalni verigi in znižanja koncentracije kisika na teh področjih. Velikost mrtvega območja sezonsko niha, zlasti zaradi poslabšanj, ki so posledica kmetijskih praks. Nanj vplivajo tudi vremenski pojavi, kot so poplave in orkani.

(Vir: https://serc.carleton.edu/microbelife/topics/deadzone/index.html)