Adrijan Praznik Ponovitev

Razstava Ponovitev je tretja v sklopu razstav, ki naslavljajo vprašanja o nastanku in produkciji umetniških del ter o vrednosti in o pozicioniranju le-teh znotraj umetnostnega sistema. Prva izmed teh, razstava Poizkus postavitve, ki je bila meseca maja 2021 na ogled v Galeriji Alkatraz, je obravnavala slikarska dela kot nekakšne rekvizite [props], sam pogled je bil z umetniških del preusmerjen na okvirje, podstavke, reprodukcije ter druge prijeme, ki določeno delo vzpostavijo kot umetnino. Skoraj istočasno je bila meseca maja 2021 odprta tudi skupinska razstava Naslednjih 21 dni bo ključnih v Galeriji Škuc. Na slednji razstavi sem razstavljal 3 strani iz Portfolia (kot umetniško delo), ki ga sicer uporabljam za prijave na razpise in za podobne potrebe. Umetniški portfolio sem obravnaval kot vrednostni papir, s katerim posamezni ustvarjalci kotiramo na borzi umetnostnega sistema. Tu se seveda postavi vprašanje, ali je danes od umetniškega dela samega pravzaprav pomembnejši način kako se umetnik ali umetnica predstavi javnosti.

Ena izmed strategij vzpostavitve umetniškega dela pa je tudi ponovitev. Pri zgoraj omenjenih razstavah je le-ta lahko prepoznana kot medijski prenos ali kot reprodukcija slikarskih del. Pa vendar je še pomembneje to, da se umetnina vedno znova prikazuje, da se pojavlja v referenčnih razstaviščih in galerijskih prostorih, da se o delu objavljajo recenzije, pišejo besedila itd. Ob tem je pomembno imeti v mislih, da nobena ponovitev ni enaka in čeprav delo na videz ostaja identično, ga ponovitve nenehno spreminjajo, saj je prav družbeni kontekst ta, ki nekaj prepozna kot umetniško ali ne. Diskurz umetnini omogoča to, da se umešča v širši zgodovinski kontekst in da postaja referenčna točka za nove generacije. Če umetnino izvzamemo iz teh okvirjev, začne njen obstoj postopoma izginjati.


S serijo Čista špekulacija [Pure Speculation] naslavljam sledeče vprašanje: kaj določi umetniško delo v današnjih političnih, ekonomskih in tehnoloških parametrih. Tema, sicer značilna tudi za moja dosedanja dela, se navezuje na odnos človek - tehnologija in načenja problematiko ustvarjanja oz. produciranja umetnin v 21. stoletju. Slikarstvo (ali sliko) sicer ohranim kot izhodišče za svoje ustvarjanje, vendar pa poudarek z umetniškega dela preusmerim na okvirje, podstavke, reprodukcije ter druge prijeme, ki določeno delo vzpostavijo kot umetnino.

Pri zastavljeni tematiki je v izhodišču vprašanje umetniške avre. McKenzie Wark je blizu resnice, ko zapiše, da je umetniško delo derivat.[1] Reprodukcija naredi delo redko, unikatno (za razliko od kopije), hkrati pa ga promovira ter širi idejo o njegovi pomembnosti. Tu je zelo na mestu primerjava z borzo. Na eni strani imamo različne portfolie umetnikov ter ideje, ki jih njihova dela predstavljajo, na drugi strani pa so ljudje in ustanove, ki z njimi špekulirajo ter se odločajo za investicije. Portfolio tako postane približek vrednostnega papirja, s katerim operira umetnik oziroma razni posamezniki, institucije in posredniki. Tako so danes bolj kot dejansko delo, pomembni sistemi, ki določeno umetnino prepoznajo kot umetniško in jo nato nadalje umeščajo, promovirajo itd. Neoliberalni ustroj družbe je ustvaril prav specifično situacijo: umetnost tekmuje za svoj obstoj z dvojnikom [doppelgänger] - zabaviščno industrijo. Tu gre za bitko različnih ideologij, ki se poslužujejo povsem sorodnih postopkov in orodij, sam rezultat ene in druge prakse pa je precej drugačen.

V drugem planu, a nič manj pomembno, je vprašanje avtorstva oz. originalnosti dela. Postopki, kot so apropriacija, kolažiranje in medijsko prenašanje podob, so korenito spremenili pojmovanje umetnosti v 20. stoletju. Navsezadnje že samo orodje, kot npr. čopič, določi končni izgled umetniškega dela. Danes pa smo še korak dlje, programi in njihova pametna orodja, ki jih ustvarjajo podjetja in/ali kolektivi, sooblikujejo izgled in možnosti prezentacije del. Čeprav na videz jasno (tako kot je pod delo podpisan umetnik), je pojmovanje avtorstva veliko bolj arbitrarno in večplastno kot se to na prvi pogled zdi.

Umetnine v mojem primeru igrajo dvojno vlogo. Če jih gledamo posamezno, bi jih še najbolje opisal kot tihožitje podob. Predstavljajo efemerne, množične podobe (lahko tudi krajša besedila, slogane …), ki sem jih našel na spletu, v revijah in drugje. Te podobe s pomočjo postopkov kot so apropriacija in medijski prenos zajezim na slikarskem nosilcu. V tem kontekstu me zanima dvoje: kot prvo se sprašujem kakšen imaginarij naseljuje našo skupno množico vidnega, kot drugo pa, kako se spreminja naša percepcija le-tega, glede na različne kontekste znotraj katerih se tovrstna motivika pojavlja. Poleg tega pogleda, pa zgoraj omenjena dela »živijo« tudi drugačno obliko obstoja, ki ga lahko karikiram s funkcijo rekvizitov [props]. Dela dobijo nov pomen, ki zavisi predvsem od specifičnih kontekstov v katere so potisnjeni. Tako kot smo umetniki pogosto v prekarnih, fleksibilnih vlogah na umetniškem trgu, tako tudi ta dela prevzamejo vlogo prožnosti in prilagodljivosti glede na dane razmere.

Adrijan Praznik


[1] WARK, McKenzie, Digital Provenance and the Artwork as Derivative, e-flux, Journal #77 - November 2016,, dostopno na: https://www.e-flux.com/journal...


Adrijan Praznik (1988, Ljubljana) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. V letih 2017–2018 je obiskoval Šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje – Svet umetnosti. Svoja dela je predstavil na številnih (86) skupinskih in samostojnih razstavah doma in v tujini. V okviru Zavoda LokalPatriot deluje kot umetniški vodja Galerije Simulaker v Novem mestu. LokalPatriot je partnerska organizacija projekta konS. Adrijan Praznik je pri slednjem angažiran za delo kuratorja in producenta. Kot kurator in producent je sodeloval z umetniki in umetniškimi skupinami kot so P L A T E AU R E S I D U E, BridA/Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica, Goran Bertok, Uroš Weinberger, FaceOrFactory/Eva Smrekar in Aljaž Rudolf, Nejc Trampuž, Barbara Drev in številnimi drugimi. V letih 2015 in 2019 je prejemal delovno štipendijo Ministrstva za kulturo RS. V letu 2019 je s svojimi deli sodeloval na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, ki jo je kurirala kustosinja dr. Martina Vovk v Moderni galeriji v Ljubljani. Maja 2021 se je samostojno predstavil na razstavi Poizkus postavitve v Galeriji Alkatraz v Ljubljani ter na skupinski razstavi Naslednjih 21 dni bo ključnih v Galeriji Škuc v Ljubljani. Januarja 2020 mu je bil dodeljen bivalni atelje v prostorih MGLC Švicarije.

IG: instagram.com/adrijan_praznik


Za pomoč pri realizaciji projekta se zahvaljujemo posameznikom Vesni Bukovec, Simonu Gmajnerju, Ani Grobler, Mihi Kelemina, Sebastianu Krawczyku, Teji Kosi, Lovrencu Košenini, Mii Paller, Lari Plavčak ter organizacijam Mednarodnemu grafičnemu likovnemu centru (Švicarija), KUD Mreža/Galeriji Alkatraz, Šoli za kuratorske prakse in kritiško pisanje - Svet umetnosti in Zavodu Kersnikova. Posebna zahvala gre Klemnu Ilovarju za njegov kreativni vložek in angažma.


PODATKI O REPRODUKCIJAH

Postavitev razstave Adrijan Praznik: Poizkus postavitve, 2021, Galerija Alkatraz
Adrijan Praznik, Spomenik neznanemu avtorju I, 2021, 3d tisk, PLA, gobica Vilede, spremenljive mere
Foto: Nada Žgank / © Adrijan Praznik, Galerija Alkatraz/

Adrijan Praznik, THE WORLD IS COMING TO AN END, 2015-2019!, akril in olje na platno, 46 x 46 cm
Poizkus postaviteve dela: 2 gasilna aparata, betonska tla, okno, park Tivoli v ozadju
Foto: Klemen Ilovar / © Adrijan Praznik

Postavitev razstave Adrijan Praznik: Poizkus postavitve, 2021, Galerija Alkatraz
Adrijan Praznik, Koža, 2020, tekstil kolaž in akril na platno, 46 x 46 cm
Poizkus postavitve: likalna deska (I <3 gimi®), bela stena
Foto: Nik Erik Neubauer / © Adrijan Praznik, Galerija Alkatraz

Adrijan Praznik, brez naslova, 2020, risba na tkanini (Ivana Bajec), tekstil kolaž in akril na platno, 46 x 46 cm
Poizkus postavitve: pravotkotni kamni, črn kabel, betonska stena in tla
Foto: Klemen Ilovar /© Adrijan Praznik