Noemi Veberič Levovnik Mrzli dnevi klov­na

29. december 2020 – 15. februar 2021

Spletna razstava v sklopu "Air conditions"

GalerijaGallery v torek, 29.12. 2020, ob 20:00 vabi k spletnemu ogledu prve epizode projekta Air Conditions, kjer predstavljamo delo Noemi Veberič Levovnik »Mrzli dnevi klovna«.

Naslov »Air Conditions« se nanaša na dejstvo, da razmere, v katerih umetniki živijo in delajo, neizogibno vplivajo na njihovo življenje, a tudi na delovanje na področju umetnosti, saj je njihova praksa podvržena tem razmeram in jih hkrati reflektira.

Umetniki so ustvarili preprost in iskren avtoportret ter hkrati umetniški razmislek o prostorsko-časovnih razmerah, v katerih trenutno živijo. Trenutne razmere v naši družbi in naših življenjih (ne samo zaradi virusa, ampak tudi zaradi dramatičnih družbenih in političnih sprememb v Evropi in drugod) so namreč povzročile poglobljeno dojemanje sveta v krizi – to okrepljeno dojemanje, nova perspektiva, s katero trenutno opazujemo svet bi morala biti gonilo iskrenih in intenzivnih spoznanj in stvaritev.

Bio

Noemi Veberič Levovnik (1985) je večmedijska umetnica. Na univerzi Paris 8 diplomirala iz filma in likovne umetnosti, na Šoli za sodobno umetnost v Quimperju (Fra) in na Paris 8 pa je magistrirala iz umetniške prakse in teorije sodobne umetnosti in novih medijev. Njeno delo leži na presečiščih performansa, videa, instalacije, pisanja, zvoka in risbe. Pripoveduje o posamezničinem iskanju intimnosti in pripadnosti, v ospredju njenega dela so teme ljubezni, romantike in pogosto psihološko raziskovalni vidiki. Predvsem jo zanimajo čustva, telesnost in sanje/notranje slike. Njeno delo je bilo predstavljeno med drugimii v MSUM, Narodni galeriji, Galeriji A+A, na festivalu Soundacts v Atenah, Performance Art Festival v Berlinu, Soho House in Humboldt Box v Berlinu. Že nekaj let ustvarja in živi v Berlinu.

Izjava

Telesa postanejo liki v podobi, ki je postala prostor, v katerega lahko gledalka stopi fizično ali čustveno. Želim, da sanjskost podobe sreča pulziranje živega materiala, in vanj zavit erotični naboj golega telesa. V zadnjem času me zanimajo predvsem besede, ki razkrivajo slike, skozi katere um in telo potujeta v čutne, prvinske izkušnje, vodena od taktilne kvalitete glasu. Zvok besed, ki jih lahko okusiš, polzeče dol skozi tvoje misli, utripajoče v tvoji krvi. Sanjska naracija, ki vključuje skrite plasti obstoja in vpliva na gledalko skozi visceralnost, izkopava surove elemente človeške izkušnje in psihologije. V umetnosti sem bila inspirirana, da zaplavam v bazenu tistih, ki poizprašujejo spol in spolnost, predvsem na eksplicitno erotični način, in da se resnično zmočim v teh idejah. Premikajoč se meji med temo in svetlobo: igrivost, humor, osamljenost in implicitno ter eksplicitno nasilje soobstajajo. Toda zmerja je na koncu poanta (punchline): zabaven, sladek, včasih tudi hudobno odrezav komentar.

Opis projekta

Sama, razpadam v sobi, misli norijo. Občutki osamljenosti, tesnobe, ne le zaradi časov covida, tudi v časih samozaposlenosti v kulturi, tole je bilo že leta prisotno. Ugotavljam, da imam morda osebnostno motnjo. Preizprašujem življenje, eksistenco, skozi pomanjaknje dotika in vseh teh čustev, ki so se nabrala, frustracij, rojenih iz let izolacije, ki je sedaj v pandemiji dosegla svoj vrhunec. Želje, hrepenenja strnjena do osnovnih čustvenih in telesnih potreb. Pisanje je bilo v zadnjem času moja glavna tolažba, nekaj česar se lahko oprimem v nevihti, ko je vse ostalo občutiti kot potapljajoče se ladje. Besede, ki mi pripadajo, konkretne besede, ki se jih lahko držim, ki jih lahko občutim v svojih ustih, se jih dotikam, ko jih izgovarjam. Zvok mojega glasu je pomirjujoč zame in za druge. Predstavlja telesni dotik. Na nek način se občuti kot ljubezen.

Klovn je stari alter-ego, ki se je ponovno prikazal pred malo več kot letom. Pred tem se je pokazal deset let nazaj, a od takrat ga nisem pogosto videla. Vendar je bila figura klovna vedno prisotna v mojem umetniškem svetu, je del moje ikonografije. Nekaj v tem svetu sedaj in v mojem življenju ga je prineslo nazaj, bolj aktualnega kot kdajkoli prej. Malce preden je Joker prišel v kinematografe, sem tudi sama ponovno našla svojega notranjega Jokerja in začela šivati plašč. Ta plašč, prvo oblačilo, ki ga šivam sama, je zgrajen skozi ure in ure eksperimentiranja, poiskusov in napak. Nepopoln, čudovit, moj. Ta lik, malce nor, precej divji, malce perverzen, vendar tudi močen, je lik sprejemnja same sebe. Sprejemanja moje lastne norosti, uživati v njej, plesati z njo, peti z njo, celo deliti jo z drugimi, s svetom: tu sem, v vsej svoji nori neverjetnosti, vzemite me, tako kot sem in sledite mi.

Umetnica

Noemi Veberič Levovnik

Noemi Veberič Levovnik (1985) je večmedijska umetnica. Na univerzi Paris 8 je diplomirala iz filma in likovne umetnosti, na Šoli za sodobno umetnost v Quimperju (Fra) in na Paris 8 pa je magistrirala iz umetniške prakse in teorije sodobne umetnosti in novih medijev. Njena umetniška praksa fluidno prehaja med performansom, poezijo, risbo, instalacijami, videom, zvokom in drugimi mediji. Skozi igrivo utelešenost in dramatične povdarke, humor in psihološko raziskovanje v svojem delu izpostavlja položaj žensk in LGBTQ v družbi. Svoje delo pogosto razvija skozi sanjske like, včasih zamaskirane, včasih v dragu, vedno iščoč stik med intimnimi sanjami in kolektivno zgodbo. Z Rahločudnim gledališčem, svojo skupino alter-egov redno nastopa v kabarejih in gledališčih. Njeno delo je bilo predstavljeno med drugimi v MSUM, Narodni galeriji, Galeriji A+A, Galeriji Photon, Slovenski Kinoteki, na festivalu Soundacts v Atenah, Performance Art Festival v Berlinu, Soho House, Alte Munze in ACUD Teatru v Berlinu. Njeni videi so del video arhiva DIVA. Njena poezija je bila objavljena v Nothing Personal?! Essays on Affect, Gender, and Queerness pri založbi b_books. Že nekaj let ustvarja in živi v Berlinu.