BOĆINA SPO­MIN­SKA SAVNA

29. junij 2021 – 18. julij 2021

Nadaljujemo pripoved o Bogdanu Miloševu Boći

Sinteza dvodelnega projekta Namesto brezplačnega golaža
in Boćina spominska savna.

Žepni imperij Boće Miloševa

Poleg razstave anonimnega kolektiva Smetnjak v projektnem prostoru Aksiome poteka na prelomu iz junija v julij 2021 v Ljubljani še ena trash razstava, ki za razliko od sofisticirane, na memih temelječe subverzije s spleta predstavlja prazgodovino; naredi sam tehnologijo fotokopij, fanzinov in samizdatov stare šole z VHS kasetami in CD-ji, ki je namesto Slovenije gospoda Janše bogatila (in razgaljala) Srbijo pod Slobom Miloševičem.

V Smetnjakovo univerzalno formulo ”delanja lepote iz dreka in povprečnosti” je zapakirana tudi naša pripoved o Boći veterinarju-mikrobiologu, ki je čisto po biološki poti zaplodil levji delež underground scene iz Vršca (v podobi sinov Zlikovca in Wostoka, ki je postal strip-virus, katalizator ustvarjanja in kasnejši umetniški oče lastnega očeta) ter razstavna predstavitev neformalne in nepretenciozne skupine naturščikov in ljubiteljev revije Pan Erotika iz Vršca (vanjo poleg Boće sodijo še Čika Bora, Čiber, Grabowski, Opra, Red, Peki, Misha Mangup, Nabor Devolac, Koja, Davorr, Vesna Tokin, Gospodin Kostić, Deda Zira, Lola, Dijabolik, Zlikovac, Wostok in Zlata VK s priložnostnimi gosti od drugod, kot so Rashid, Katie Woznicki in Vlada EPP), ki je eksplodirala na prelomu tisočletja s šamansko kurativo ranjenih duš in izrazito pank in anti-kič estetiko.

Pripoved o Bogdanu Miloševu Boći, nadaljujemo z razstavo stripov, videov in artefaktov, ki sta jih iz mesta Vršac v Vojvodini prinesla njegova podzemna častilca Wostok in Zlata VK.

9. maja lani smo ob izgubljenem prazniku zmage in ob 75-letnici pokolov v Setifu, Guelmi in Kherrati (instant Huda jama na kvadrat) servirali poseben programski večer, ukrojen po prvem korona valu pod geslom Namesto brezplačnega golaža. Njegov vrh je bil živi prenos iz družinskega doma kulture Bogdana Miloševa Boće v Vršcu s performansom vokalno instrumentalnega sestava Tehno muda.

Danes, dobrih trinajst mesecev kasneje, sta mrtva oba ključna člana te skupine. Po smrti vokalista-frontmena Boće pred dvema letoma je ustvarjalno sredico prisotnih in s Pfizer BioNTechom dvakrat cepljenih umetnikov iz Vojvodine pretresla še nenadna smrt skladatelja-instrumentalista Vojkana Miloševa Zlikovca pred dvema mesecema. V okviru razstave Boćina spominska savna bo zato v spomin obeh uresničena tudi praizvedba dela Rekvijem za poglavarja Barbarov in njegovega ljubljenega sina.

Na razstavo je kot pars pro toto uvrščen en sam fizični primerek 725 zaporednih številk fanzina Krpelj (nastajale so od septembra leta 1993 do začetka leta 2003 z luknjami tako v numeraciji kot spominu njihovega urednika Wostoka), sestavljena je iz izbora predlog zanje in originalov številnih stripov povezanih z Boćo, predstavljene so naslovnice ključnih albumov skupine Tehno Muda, ter spremljevalni artefakti.

Hkratno Umetniško izražanje v stripu, ki so ga likovni teoretiki proglasili za ”deveto umetnost”, in ukvarjanje s ceneno VHS videografijo, je pognalo celo miniaturni poganjek na drevesu umetnosti, ki bi ga lahko poimenovali strip-film. Zametek tega inovativnega medija je Propadli projekt Čarovnik iz Burjana iz leta 2000, v katerem je Boća udeležen z glasom pripovedovalca in kot eden od likov pred kamero.

V avdiovizualni sklop razstave Boćina spominska savna spadata še videospota Marcialov najboljši prijatelj, narejen za istoimensko skladbo iz albuma Tehno muda Uhati, daj sendvič iz leta 2005 ter Država odmira nadarjenega, toda skoraj popolnoma neznanega Mishe Mangupa, ki bi (s pošteno merico vazelina) lahko polnil stadione s svojimi koncertnimi nastopi. Pesem, polno čudovitega reverba in YU nostalgije Država odmira, je Mangup napisal leta 1982 med služenjem vojaškega roka v JLA v Postojni (v današnji Vojašnici barona Čehovina); studijsko jo je posnel leta 1996 na španski Palma de Mallorci; videospot zanjo pa je leta 1998 v enem kadru zajel Wostok v Družinskem domu kulture Milošev z Boćo, ždečim na wc-školjki.

Razstava Boćina spominska savna predstavlja nadaljevanje razstavnega niza Galerija kot medij v GalerijaGallery. Na kratko bi se jo dalo interpretirati kot post-teistično zmago nad smrtjo, obenem pa je tudi poklon WC direktorju prvega mladinskega kluba v nekdanji Jugoslaviji s talnim gretjem, Marku Breclju.

Dokumentacija prvega dela razstavnega projekta in predstavitev Vršca je dostopna tukaj.

– Vasja Cenčič