Arjan Pregl Po­dobe, ki priha­jajo

Arjan Pregl se predstavlja z novim ciklom slik, ki so začele nastajali lani jeseni. Razstava nosi naslov Podobe, ki prihajajo. Po eni strani je naslov takšen, saj je razstava mišljena kot uvod v obširnejšo razstavo, ki se bo zgodila naslednje leto v večjem razstavišču, istočasno pa se naslov navezuje tudi na množice podob in mentalnih predstav, ki dnevno prihajajo do nas, še toliko bolj v zadnjih mesecih.

V slikah se na igriv način prepletajo izrazito eksplicitni prizori nasilja, seksualnosti, družbenih vrenj, krvi in solzivca na eni strani, s poudarki na formi, barvi in slikarski obdelavi površine na drugi strani. Nahajajo se na meji čiste likovnosti in prevpraševanju možnosti angažiranega slikarstva.

Ena od slik nosi naslov Postfaktična abstrakcija, kar je seveda neposredna asociacija na postslikarsko abstrakcijo, torej na slikarsko gibanje, ki je kakršnokoli navezavo na družbeno realnost potisnilo iz slike.

Pogovor ob slikah v ateljeju Arjana Pregla (5. 5. 2022)

Sodelujejo Viktor Bernik (VB), Vasja Cenčič (VC), Žiga Kariž (ŽK), Arjan Pregl (AP)

ŽK: Se pravi, da ta serija na nek način še vedno ni dokončana?

AP: V bistvu ni. Se mi še kar dogaja, podobe prihajajo. Slike so začele nastajati septembra lani. Kmalu za tem, ko smo se mi začeli pogovarjati, je v Ukrajini izbruhnila vojna in so naenkrat te slike pridobile nekakšen zelo aktualen političen kontekst, česar nisem hotel, oziroma se mi zdi, da bi bilo čisto narobe, če bi ga brali tako.

ŽK: Običajno sem v tvojih delih zaznal neko višjo stopnjo racionalnosti pri strukturiranju podobe. Dalo se je razbrati precej jasno, kaj je source katerega detajla podobe. Tukaj pa je struktura podobe precej manj jasna in seveda mi je to zelo všeč. Spomnim se, da si bil tudi ti, Viktor, podobnega mnenja. Gre za neke vrste neoprijemljivost. Slike so igrive, forma ima specifično vlogo, zato ni mogoče enostavno reči, da te slike recimo komentirajo aktualno družbeno, politično dogajanje.

VB: Saj, to me je, po mojem, takrat, ko sem prvič videl slike, pritegnilo, prepričalo. Tukaj se zgodi ravno to nelagodje, združitev nasilja in lepote, humorja, oziroma ta čudnost in je to v resnici močno, oziroma je to izhodišče, ki je očitno bilo tvoje čisto prvo izhodišče.

VC: V različnih dimenzijah mi deluje dobro, kot nek orjaški mural ali pa kot papirček v katerega so zaviti žvečilni gumiji. Ker je sam motiv tak kot Guernica, a ne, ampak zgolj motiv.

ŽK: Tudi te male slike same po sebi nimajo neke jasne, direktne in nedvoumne sporočilnosti, če pa jih damo poleg velikih, pa sploh ne.

AP: Ta serija nosi naslov Kolateralne slike, ker se mi zdi kot beseda zanimivo v povezavi s tem nasiljem. Ker nastajajo zelo sproti, v veliki večini iz ostankov barv. Pri eni se zelo razvlečejo barve, so prosojne, pri drugi so bolj ploskovite, pri enih odtisnjene in podobno. S takimi, recimo znotrajslikarskimi zadevami sem se ukvarjal. Malo dvoumne se mi zdijo, ni pač mišljeno kot neka povsem resna študija skopičnega polja.

VB: Gledam skice, ki jih imaš v bloku in se po moje tudi tu vidi drugačen pristop, ki si ga tokrat ubral. Večinoma pripravljaš, skiciraš v Photoshopu, a tokrat ne.

AP: Tokrat ne.

VB: Tukaj so risbe in ta neka spontanost, zato me zanima, kako so nastajale? Ker ta spontanost ni običajna pri tebi, si si figure sproti izmišljal? Si kakšne predloge gledal? Malo so take kot, veš tisto, ko na hitro brez resnejšega premišljevanja nekaj rišeš, pa se začne risba plesti.

AP: Ja, ja. Je precej drugačen postopek kot pri vseh ostalih. In če se mi je kaj zdelo narobe, sem pač radiral toliko časa, da se mi je izšlo.

VB: Zelo pridno so narejene te nasilne, tako obsesivno pridno.

AP: Pridno v tem smislu misliš, da so tako slikane?

VC: Mislim tako, da jih ne delaš kampanjsko, ampak jih delaš takrat, ko te pač ne boli glava, oziroma z dosti pravilnim ritmom verjetno. Vestno.

VB: Ja, že tudi med vsebino in načinom je neka čudaška napetost. No, ampak če pomisliš na nasilje, Bacona recimo, je tukaj čisto drug princip. Mogoče gre res za zanimivo razmerje med formo, samo vsebino in načinom dela.

ŽK: To je res.

VC: In še gre za odnos do domoljubja.

AP: Kako? Daj to razloži. To domoljubje.

VC: To je ta oblast domoljubja, ki nastopa proti določenim domoljubom, ki jih ne prepoznava kot domoljube, ampak se potem na koncu on sam konstruira kot domoljub. To je pač Arjan Pregl. (smeh)

ŽK: To domoljubje terja neko stopnjo nasilja, ampak to nasilje je realizirano skrbno.

VC: Je tako zelo humano oziroma ne fizično.

VB: Metafizično.

AP: Ta slika ima naslov Postfaktična abstrakcija, zdela se mi je zanimiva asociacija na post-painterly abstrakcijo. Post-faktična in post-politična doba je danes, ki se jo gredo zadnjih nekaj let, od kakšnega Trumpa naprej. So bili pa že prej zametki …

VB: Berlusconi ...

AP: Ja. Deluje na čustva, na strah. Kot jo je tudi že veliki mislec za Trumpom, Steve Bannon, razlagal v intervjujih. Da je medijem svetoval, naj ne objavljajo dejstev, ampak naj čim bolj razburjajo. Pravi tudi, da v moderni zgodovini ni bilo obdobja, kjer bi se ljudje toliko pogovarjali o politiki. Se mi zdi dobro to pripeljati noter, navidezno politične situacije, ampak na način, kot bi politično angažiranost postavil pod vprašaj.

VB: Politična angažiranost dejansko izhaja iz tega, da je poročanje o politiki oziroma informiranje s strani politikov in medijev zdaj drugačno in zelo spektakularno oziroma problematično. Da cilja na čustva, da v bistvu vzbuja strah, sovraštvo in tako naprej. In se zato ljudje dejansko o tem več pogovarjajo, ker jih direktno zadane. Prav zdaj smo imeli tak case study tega fenomena.

AP: Ta povezava je ključna, ta zelo čustven odziv, saj se dojemanje politike poveže s tem, kako večkrat dojemamo umetnost. Da je ne študiraš, racionaliziraš, ampak se postaviš pred sliko, ki ti potem nekaj dela, zelo neposredno.

VB: Kot v tvojih novih slikah, v bistvu ta razkosanost, konfliktnost. Več stališč, ne veš kje si se znašel, kaj bi si zares mislil. To je danes po moje kar ključna stvar. Kaj dobiš preko medijev, v neki situaciji, ki je resna, robna, konfuzna, in zdi se, kot da se išče teorije zarote. In potem pridemo do čiste nejasnosti in potem pa čustva delajo. Po moje, tudi če te podobe ne kažejo nekega dejanskega dogajanja, govorijo na nekem drugem nivoju o tem, kaj se nam v tej čudni situaciji v resnici dogaja v glavi.

AP: Pri slikah z usti in zobmi pa se mi je zdela taka rabelaisovska človeška komedija. Smeh se mi zdi zanimiv. V živalskem svetu pa pogosto velja, da čim pokažeš zobe, je to grožnja. Pri očeh pa je bilo nekaj v smislu »samo še gledamo lahko«. Čeprav moram reči, da jih ne razumem tako dobesedno, vse so se najprej zgodile skozi risbo, podobo in sem šele po tem začel racionalizirati.

VB: Kar je dosti bolje. Na tvojo slikarsko prakso je v nekem momentu vplivala vojna, čisto nepričakovano, in potem se ti dve sliki zgodita. To, da sta nastali spontano, je dosti boljše, kot da bi se odločil: glej, zdaj bom pa še oči naredil.

V: Najbrž so optimistične zaradi preteklosti tvoje stare mame, zato so ti težki motivi tako optimistični.

AP: Čakaj, zakaj bi bili optimistične?

VC: Zaradi tvoje stare mame mogoče …

ŽK: Partizanke.

VC: … zaradi neke vere v to njeno izkušnjo, ker se za nekaj moraš oprijet, drugače si težko optimističen.

ŽK: To je res. Kdor je šel med drugo svetovno vojno v partizane, je bil optimist.

VB: Zakaj ima pa ne tej sliki en lik gor masko?

AP: V bistvu je bila to zadnja stvar, da sem se za to masko odločil.

VB: Na risbi, ali kasneje na sliki?

AP: Ne, risbo sem imel brez tega, in potem mi ni nekako šlo skupaj, zdelo se mi je premalo dvoumno, preveč enostaven erotični prizor. Sem dal naslov Razbiti inceli. Inceli pisano skupaj, ti modeli, ki visijo na internetu, gledajo pornografijo in besnijo, zakaj nimajo ženske. Pa oči nima nihče na teh slikah. Ta z masko je edini, ki jih ima. Gledamo jih in nam ne vračajo pogleda.

VB: Čisto not so, to je tako smešno, ne vem kako bi temu rekel, idiotsko se obnašajo, a so na nek način resni, mirni.

ŽK: To je super.

VB: Pa tisti, ki si zelo resno reže glavo, kot da bi zdajle korenje rezal ali pa neko kosilo pripravljal, neka čudnost je, zanimivo res.

AP: Sem prav to iskal. Ni tako lahko danes narediti podobe, ki je težko berljiva ali kontradiktorna.

ŽK: Ki ni čisto premočrtna.