Žiga Kariž Nos

»Bežigrad! Nekoč, da, bilo je nekoč in tega še ni davno, ko je bilo za Bežigradom pusto in prazno. Vozniki so vozili pesek iz jame, pokah z biči, vpili in kleli, konji so se trgali in penili, vozovi so škripali in se pozibavali pod težo. Ob Dunajski cesti, ob srčni žili Slovenije, je stala tovarna in v njej se je pehalo za kruh na stotine delavcev. Stroji so brneli, ropotali, dimnik je bruhal in razsipal črne saje vse križem, veter pa zanašal dim skozi okna na bela zagrinjala, na mehke postelje in na splašena žita.«*

Vstopate v del nekdanjega stanovanja direktorja Direkcije državnih železnic v Ljubljani (Dravska Banovina) na inavguracijo novega umetniškega dela Nos, Žige Kariža, 42. multipla Made in China, ki letos obeležuje svojo desetletnico. Drage obiskovalke in obiskovalci! Ali še bolje: drage delegatke in delegati!**

»Bežigrad! Kdo bi mogel tiste dni prerokovati, da bo slovenska žilavost, slovenska zmerom preskromna pridnost iz praznote in dolgočasne razvlečenosti zanemarjenih travnikov, s plevelom obraslih njiv, po katerih se je palil prah in sesal sok iz njih, ustvarila paradiž, prislonjen na starinsko mesto.«*

Priča ste komaj drugi umetnikovi javni predstavitvi za Bežigradom. Ki je obenem le pretveza za vnovično inavguracijo. Reprizo otvoritvenega rituala v dodatnih prostorih GalerijaGallery minus 2, na Koroški ulici 2c. Ob stadionu, ki ga je ob odprtju na Evharističnem kongresu leta 1935 blagoslovil Hlond, August Hlond. Sam papežev odposlanec, kardinal in primas Poljske.

Karižev slikarski dvojček Sašo Vrabič je kot rojeni Slovenjgrajčan za Bežigradom, v tem za Kariža mitskem kraju, razstavljal že zdavnaj, natanko med zrušitvijo dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku.

»Bežigrad! Ali veš, ali se zavedaš, kaj je sonce? O, vsi ti, ki so iz tebe priklicali paradiž, so se zavedali, kaj nam je brat sonce!«*

Umetniški multipli, sicer solidnih umetnikov, so lahko sranje! Žiga Kariž, princ distanc, si po pilatovsko umije roke, ko deli užitek kreativnega akta s popolno neznanko z ulice, znanko, prijateljico, družinsko članico (v primeru, da na sodelovanje pripravljenih sovražnic nima), kot travestijo vojske studijskih pomočnic/ateljejskih asistentk, ki jih kot provincialni umetnik skoraj nikoli ni premogel. Z eno samcato izjemo.

»Čudovita je za Bežigradom pomlad! Sonce ne skopari, sonce tu z bogastvom kar razsiplje. V mestu se hiše še stiskajo v mraz in njihove stene izžarevajo kar neneboma led in bolni vonj, na vrtovih bežigrajskih pa že rože odpirajo svoje čaše in na grmičevje se obeša zlato in srebro in beli in rumeni narcisi dvigajo svoje glave in mežikajo soncu.«*

Le Nez Alberta Giacomettija je več kot sestavni del teleščkovega inventarja. Picassov trikotnik je lahko karkoli, nos, noga ... kaj pa trikotnik Cezanna kljunaša? Kdo bi to imel? Kaj narediti, da bi multipel pel? Žiga Kariž prenese breme dela na publiko (idealno kupce) umetniškega multipla, ki s ponujenim orodjem, modrim kemičnikom Pilot Matic BPS-135-F, na prazen bel list narišejo nos, fizično izoblikujejo in vzpostavijo umetnino.

»Uradniki, profesorji, trgovci in obrtniki, delavci in delavke zasajajo v prostem času lopate v mehko zemljo in sade vanjo življenja za nove rasti. Tu za Bežigradom so vsi ti ljudje ničdrugega ko ljudje, ker vse je na ta prostor zgnetla ljubezen do domov – ljubezen do sonca in zdravja. In ti ljudje se zavedajo, da so ustvarjeni po božji podobi in zato pred Bogom vsi enaki.«*

Z mentalno operacijo skeptika in abstinenta prenese Kariž najbolj osebno likovno formo na druge in jo obrne v protislovje. Umetnik izloči vse nepotrebnosti in vrhovni cilj stoji pred njim jasno in krepko. Ta multipel je nagec, osvobojen vsega odvečnega. Prazen standardni 75g/m pisarniški papir, najbolj nag med vsemi papirji.

»O, in ti otroci! Zdravje in sonce so in so rože z rožami! Še obrazi starcev so mladi in še sivi lasje dihajo pomlad.«*

Nos je (poleg kljuna) motiv, v katerega je zabredel in v katerem se je že večkrat delno izgubil in v katerem se vedno vnovič najde. Vse do najbolj odvratnih delov (lojnic). S svojo najbolj nosato sliko Ich kann beim besten Willen kein ... (2023) se Žiga Kariž klanja vplivnemu tujemu umetniku, poročenemu in pokopanemu v Ženavcih ob slovensko-avstrijsko-madžarski tromeji, pod katerimi se pne greben naše kartografske kokoši in hkrati nasprotuje cenzurnemu posegu na documenti 15 nad delom People's Justice banner indonezijskega kolektiva Taring Padi.

»Vonj zaznavajo čutnice, ki so v kupoli nosne votline na zgornji nosni školjki. Sporočilo o vonjavi potuje od vohalnih čutnic po vohalnem živcu do središča za voh v možganih, ki je blizu področja za spomin in čustva.«***

»O, Bežigrad, ti kraj miru, rož in zelenja, sonca in zdravja, ti pesem češenj in trte, ti uresničena sanja človeka božjega, kje jemlješ sile, da ne usahneš! Svoje peruti si raztegnil v daljo in v šir in še ne vem, do kje si zaznamoval svoje meje!«*

»To, česar ne more doseči znanstvenik, vidi umetnik. Kadar dela v inspiraciji, ni več papirja pred njim; gleda le idejo, sliko v duši, ki je že gotova.«****

»Poletja so za Bežigradom topla in v senci vsa sladka in dobra. Jeseni pa bogate! Zlato se obeša na drevje in rdečkasti oveli listi dražijo veter, ki se z njimi poigrava. Jesenski večeri so mehki in sanjavi. Veter šumi v brajdah pod okni, razpleta breze in vrbe, pozibava nageljne in se zakadi čez prazne grede.«*

Tako kot krovci povsod vidijo strehe, rinoplastikom ne uidejo množice nosov. Orientalski nos. Kljukast nos. Zli nos. Dobri nos. Usodni nos. Za nosom. Pred nosom. Kupčev drugi nos. Surla. Nos Jazbinškov, Benigarjev, Hlondov. Ušesa Jasperja Jonesa. Obrezanje judov in Sina Božjega. Nos kot edini organ. Nos kot madež podobe.

Za Bežigradom, lokaliteti zaznamovani z orientalskim Drugim, naj bi imel leta 1472 med obleganjem Ljubljane šotor turški beg, od koder ime Begov grad ali Bežigrad. Vzporedna predpostavka pa pravi, da se je prva polovica imena izlevila iz glagola bežati. »Bežigrajska zima je zima zase. Nič ni prerekanja, nič godrnjanja. Od hiše do hiše vodijo tanke steze in jih kot s temnimi nitkami povezujejo med seboj. Tu in tam poje radio, v topli sobi se uče otroci in profesor popravlja naloge, uradnik se muči s papirji, ki so se mu nabrali v uradu, vsem pa je toplo.«*

V papir bi si lahko naredili majhno luknjo, skoznjo potegnili platnen robec in med dihanjem mislili na nič.