Zora Stančič Naročilo

Vizualna umetnica Zora Stančič v svoji praksi raziskuje grafiko in grafične tehnike. Njeno delo je igrivo, eksperimentalno, njegova materialna plat pa je ravno tako pomembna kot njegova vsebina. Njen atelje je zgovorna priča njenemu bogatemu opusu na eni strani in neumornemu veselju do nečesa novega na drugi. Veselju do novih poskusov, novih najdb, novih matric, vselej novih odtisov, z novimi prilagoditvami, novimi obrati in novimi kompozicijami, ki vodijo do novih ugotovitev, novih odkritij ter spet do novih poskusov. To je tisto, kar je njeno in kar o svojem delu rada poudari. In to pravzaprav opazimo, še preden bi nas na to morala opozoriti.

Na razstavi Naročilo nam Zora Stančič ponuja drugačen uvid v svoje delo in specifiko dela po naročilu. Priložnost, izziv, možnost ustvariti nekaj novega za stanovanjsko hišo in njene stanovalce, ki se želijo obkrožiti z lepim. Lepo, a ne brez možnosti konflikta. V prvi vrsti za umetnico, ki se, ne da bi se z vprašanjem naročila soočila prvič, spet vpraša, kaj tako delo zares pomeni in kako k njemu pristopiti. Po svoje, seveda. A kako misliti njegovo mesto v življenju naročnikov? Koliko sebe dati z naročilom, kaj jim dati? Za umetnico to niso bila lahka vprašanja – njen raznovrstni opus sestavljajo ravno tako raznovrstno navdihnjena dela, posledica njene budnosti in neprestanega raziskovanja medija grafike.

Seveda že naročila sama vsebujejo svoje omejitve in določitve. Prva taka omejitev je vsekakor finančna. Že ta delo usmeri in vsaj do neke mere določi, ali pa določi, kaj to delo ne bo. Druga določitev je prostorska, četudi ta ni le omejujoča. Je priložnost ustvariti umetniško delo za prostor, ko ta šele nastaja, misliti obstoj umetniškega dela v prostoru z vsemi njegovimi potenciali, relativno neobremenjeno. Ali vsaj kot neko drugačno breme.

Grafika bo velikega formata. To je umetnica vedela. Svojo igro matric in tekstur njihovih odtisov je zato tokrat mislila večje, povečano in s tem v tisku ustvarila novo dinamiko. Po mnogih poskusih, ki smo jim priča na tokratni razstavi, je odtisnila več črtkano okroglih kompozicij različnih barv na velika, ravno tako raznobarvna platna. Eno od njih so zase izbrali naročniki, preostala pa so del procesa in njegovi cilji, oboje in nekaj vmes. So okna v to, kar je našlo svoje mesto. Kar je v umetničinem procesu nastajalo drugače, določeno z drugimi parametri in pospremljeno z več plastmi okoliščin in dejstev, pomislekov, premislekov in spet – poskusov.

Tisto delo, ki je zdaj tam, kamor je bilo od začetka namenjeno, si lahko prav tako predstavljamo kot okno. Velikih dimenzij, občutno mehkega značaja, odtisnjenih linij, ki mu dajejo svojevrstno transparentnost in spominjajo na igro svetlobe, ko ta odseva od valujoče gladine morja ali reke, ali pa na dinamiko zahajajočega sonca skozi žaluzije – če si dovolimo biti nekoliko poetični in s temi podobami grafiki po naročilu privoščiti kar najlepši sprejem ter bivanje, umetnici pa spet karseda neobremenjeno igro, poskuse in odtise.

– Ajda Ana Kocutar