Bojan Gorenec Izgu­bljeni v ve­solju

»Izgubljeni v vesolju« je bila v moji mladosti znanstveno-fantastična nadaljevanka, ki je ostala v spominu predvsem po tem, da se je končala nenadoma in sredi dogajanja. Popotnike v vesolju je »pogoltnila« dobesedno zemlja: vdrlo se jim je in vsi člani odprave so izginili brez sledi. Nadaljevanja vsaj na naši televiziji nismo nikoli videli in tako še danes ne vem, kaj se je z ljudmi zgodilo. Verjetno naslednjih nadaljevanj niso več kupili, meni pa je ostal prizor kot nenavadna metafora in ravno zaradi svoje nedokončnosti za vedno pomnjen.Tradicionalni koncepti umetnosti temeljijo na predpostavki o neposrednem odnosu med barvo, platnom in subjektivnostjo umetnika kot edinega posrednika. Umetnikov dostop do platna je neposreden in elementi, ki sliko vzpostavljajo, so prisotni neposredno, brez posrednika. Ta vrsta slikarstva kot spontanega dejanja je prevladovala v prvi polovici 20. stoletja vse do pojava informela v petdesetih in šestdesetih letih. Od tedaj naprej smo lahko opazovali razvoj neposrednega slikarstva, ki je upoštevalo svoj lastni izvor, pa najsi je šlo za slikovni svet množičnih medijev ali pa za zgodovino umetnosti. Vsekakor pa se je reagiranje slikarstva na medijski pojav fotografije in videa še vedno dogajalo znotraj okvira reprezentacije. Pojav divjega in nasilnega slikarstva transavantgarde in neoekspresionizma v osemdesetih letih je pomenil regresijo v iluzijo o spontanosti nazaj od že vzpostavljenih pozicij modernega in modernističnega slikarstva. V devetdesetih letih se je ponovno vzpostavila povezava z že doseženimi pozicijami kompleksnosti slikarstva, posebej glede vprašanj nasprotovanja predstavnemu horizontu na račun kritične raziskave. Slike v tem času niso bile reagiranje na povsod prisotno podobotvorje množičnih medijev ali zgodovino umetnosti, kakršno nam je posredoval medijski svet (tiska na primer), pač pa poskus preseganja teh vplivov v samem slikarskem dejanju. Slike iz tega časa niso več preučevale narave tako kot v 19. stoletju, pač pa so raziskovale posredovani nam svet in reflektirale tehnološko spremenjeno okolje, ki mu vladajo abstraktne kode in učinki množičnih medijev. Tehnični svet podob je bil pojmovan kot druga narava, slikarstvo pa ponovno kot prepričljiva individualna dejavnost sredi anonimnega razkazovanja javnih podob. Pomembno pri tem je, da se je to zgodilo z vstopom v slikovni svet medijev in ne kot njegovo zavračanje ali zanikanje. Ker tehnični mediji povsod in vsakič v svoji funkciji skladiščenja podatkov reproducirajo zgodovino umetnosti, je zgodovina umetnosti sama postala neka vrsta druge narave, ki vzpostavlja kontekst slikarstva.*

Precizne misli avtorja so mi pomenile razlago še enega razpotja na področju slikarstva moderne dobe, ki je že večkrat smatrala, da je slikarstvo doseglo rob svoje eksistence in da se bo spremenilo v nekaj drugega. To se je zgodilo že večkrat v sto in toliko letih, pa se je vedno pokazalo, da umetniška fantazija vsakič najde pot in pozicijo slikarstva prenovi ter na novo postavi.

Sam sem se s tem srečal že večkrat – od obravnavanja slike kot točno določene konstelacije bazičnih elementov do simbolne funkcije, reorganizacije reprodukcije konvencionalne podobe v novem smislu, tudi s pomočjo računalniške predelave in obdelave, pa do eksperimentiranja s podobo, kar delam danes (na primer na razstavah v Moderni galeriji v začetku letošnjega leta in v Bežigrajski galeriji letos poleti; vsakič drugače a v kontinuumu)- in se počasi gibam proti novi realnosti slikarstva, ki je v resnici še nimam uzrte pred seboj. Razstava v GalerijaGallery naj bi »novo realnost » še poglobila in z njo prežela »tukaj in sedaj«.

- Bojan Gorenec

*Peter Weibel: Contemporary Painting in Context, iz Pittura/Immedia: Painting in the Nineties between Mediated Visuality and Visuality in Context, IV (Painting, Media, Immedia), str. 57-64.